08
2014Pogosto ljudje mislijo, da je pokrajinska fotografija, še posebej gorniška, preprosta. Pač greš v hribe in malo pritiskaš. V hribih je tako ali tako lepo in so tudi fotografije lepe. Resnica je ravno obratna. Redko katera gorniška fotografija odstopa od povprečne dokumentarne fotografije dosežkov, ki jih gornik išče v hribih. Za dobro pokrajinsko fotografijo se mora pokriti kar precej dejavnikov. Potrebno je imeti srečo ali pa načrtovati pot ob dobri svetlobi. Tudi vremenske razmere niso zanemarljive, saj lahko prava “štimunga” (vzdušje) naredi dobro fotografijo (npr. meglice nad grebeni, oblaki, …). Sledi izbira pravega motiva, kar je včasih kar težko. Ko najdemo zanimiv motiv, pa je tega potrebno spraviti v kompozicijo, ki bo delovala na fotografiji. To preprosto pomeni, da je potrebno tisto kar vidimo, spraviti v okvir fotografije tako, da bo fotografija zanimiva za pogledat. Tu pa se začne zgodba o fotografskem znanju in poznavanju fotografske opreme. Fotografska oprema določa, koliko motiva bomo lahko ujeli na fotografijo (velikost senzorja + objektiv in njegova goriščna razdalja), kako ostra bo slika, koliko detajlov bo na njej, … Fotografsko znanje pa nam pomaga, da fotografsko opremo nastavimo tako, da bomo čim bolj izkoristili možnosti tehnike, ki nam je na voljo. Predvsem moramo že vnaprej predvideti, kako bo motiv, ki ga vidimo, izgledal na fotografiji – torej kaj hočemo imeti na fotografiji. Osnoven in zelo učinkovit nasvet pri pokrajinski fotografiji je ta, da mora imeti fotografija zanimivo ospredje, zanimiv osrednji motiv in zanimivo ozadje. Iz izkušenj vem, da brez zanimivega ospredja fotografija ne deluje in je dolgočasna, pusta. Včasih lahko nezanimivo ospredje uporabimo za prikaz globine na fotografiji in ga zameglimo. S tem ubijemo dve muhi na en mah. Podobno kot z ospredjem je tudi z ozadjem (v hribih je to praviloma nebo). Če je nebo brez oblačka, prazno, je nezanimivo, torej naj ga bo čim manj na fotografiji. To zlahka lahko uravnavamo s fotoaparatom, včasih tudi pri obdelavi fotografij. Kdaj pa kdaj se lahko odločimo tudi za uporabo črno bele fotografije, ki nekoliko poudari dramatičnost ali nam vzbudi nostalgijo. Sam se redko odločam za ČB fotografijo, predvsem takrat, ko imam opravka z veliko sivih tonov, ko so močni kontrasti ali pa je skoraj popolna odsotnost barv.
Spodaj je primer ČB gorniške fotografije, ki ima več ali manj vse zgoraj omenjene elemente. Tule pa še podatki: Canon EOS 5D mark II, Canon EF 17-40mm f4 L, 17mm, f8, ISO 100, 1/320
11
2014Tokratna ideja za izlet se je našla na Rozijevem spletnem dnevniku Z glavo čez balanco. Hvala!
Ušesa Istre, kot pravijo spodmolom nad Sočergo, so vzrok za enega najprijetnejših izletov v tem delu Slovenije. O spodmolih, točni lokaciji in podatkih o poti si preberite na spodnjih spletnih straneh, ki jih pripenjam tudi zaradi spoštovanja do obeh avtorjev omenjenih spletnih strani. Boštjan Burger (www.burger.si) je legenda 3D posnetkov, Miha Gantar (www.slotrips.si) pa je z izjemnim občutkom na odlično oblikovani spletni stran zbral dodano turistično vrednost Slovenije. Kar poklikajte, navdušeni boste. Oba sta tudi odlična fotografa!
http://www.burger.si/Socerga/VeliBadin.html
http://www.slotrips.si/slo/naravne-znamenitosti/trip/1023/Spodmoli-veli-badin-usesa-istre
Za naravo bi bilo najbolje, da nihče ne bi vedel za te spodmole. Ampak to seveda ni realno. Po drugi strani pa je širjenje vedenja in znanja o tej posebnosti nekaj, kar lahko prinese trajno zaščito temu edinstvenemu naravnemu fenomenu, ki je tudi življenjski prostor mnogim vrstam živali.
Otroci bodo uživali in spoznavali skrivnosti narave, ki jih obdaja. Tu ne bo težko najti fosilov, predvsem alg.
Kraški rob je nasploh izjemna učilnica v naravi, narivi apnenca na spodaj ležeči fliš so ustvarili edinstveno pokrajino, ki je odlična za raziskovanje tako pomladi kot jeseni.
Bilo je tako toplo, da sta se mala dva tuširala pod spodmoli.
Na poti je bilo obilo plezanja, afnanja po drevesih in velikoooo skrivalnic.
Tako, šparglje smo na poti nabrali, nekaj nam jih je odstopila prijazna gospa in pojedli smo jih še preden smo zapustili Primorsko.
07
2014Naravoslovna fotografija je pogosta tema fotografov. Internet je poln bolj ali manj posrečenih posnetkov narave, bodisi živali, pokrajine, cvetja, hribov, sončnih zahodov, vzhodov, … Pogosto se sprašujem, koliko fotografov sploh ve, kaj fotografira. Ali fotografira le zaradi fotografije same, ali pozna obnašanje živali le v smislu odnosa živali do fotografa, ali ve kako narava deluje in zakaj, ali …?
Pogosto se mi zdi, da imamo fotografi naravo preprosto za fotografski objekt (kar ni nič narobe), o katerem razmišljamo le v smislu fotografske kompozicije in svetlobe. In zato se mi pogosto zgodi, da ob gledanju sicer čudovitih naravoslovnih fotografij, ostanem hladen. Razglednice z odlično svetlobo.
Prihaja čas, ko bo mnogo fotografov obiskalo barje in fotografiralo močvirske tulipane. Potem bodo sledili plavčki, v hribih bo vasoval ruševec, … Koliko fotografov ve, zakaj rastejo močvirski tulipani na barju, kakšno vlogo imajo, zakaj je barje danes tam, kjer je, kakšna je usoda barja? Koliko jih ve, zakaj so plavčki plavi, kako živijo žabe, kakšne ekosistemske storitve opravljajo, kako pomembne so v prehranjevalni verigi? Kdo od fotografov ve, koliko je še ruševcev v naših gorah, so ogroženi ali ne? Ali fotografi samo razmišljamo, kako bomo pripravili opremo in svojo glavo, da bomo ujeli najboljše fotografije? Je to za nas poklic, nujno delo ali je to izključno zabava?
Ali ni mogoče dolžnost fotografa, da ob tem, ko tako radi deli svoje čudovite (ne vse) naravoslovne fotografije z drugimi, deli tudi znanje o naravi. Ali ni to vračanje za tisto, kar nam narava omogoča, tudi fotografom? Smo lahko fotografi tudi neformalni, neromantični, objektivni naravovarstveniki in se tudi (vendar ne izključno) borimo za naravo takrat, ko je ogrožena? Mislim, da smo lahko.
Prepričan sem, da dobra naravoslovna fotografija lahko nastane le s kombinacijo odličnega fotografskega znanja in vzpostavljenega odnosa z naravo. Samo estetski odnos do narave verjetno ni dovolj, vedenje o naravi pač. Vsi nekaj vemo o naravi, ki jo fotografiramo. Delimo to z drugimi.














