Članki

Nova pomlad

Kako pomembno se je resnično zavedati vsake nove pomladi. Pa tudi drugih letnih časov. Ker jih v enem življenju ni prav veliko. Če odšteješ še otroštvo, v katerem si se pomladi sicer veselil, a ne prav dobro zavedal, potem je vsaka pomlad nekaj zelo posebnega.

20140307-IMG_3242

Z vsako pomladjo prinese življenje več odgovornosti, več problemov, več življenjskih izkušenj. Vse to je normalno in lepo. A moram priznati, da me z vsako novo pomladjo bolj in bolj obremenjuje občutek, da me vase srka sistem. Sistem, ki ga nisem sam izbral za takega, kot je.

20140307-IMG_3246

Razumem, da je za delovanje družbe potreben sistem, a marsikaj pri delovanju sedanjega ne razumem. Ne razumem, da se zaradi manjšine ustvarja sistem, ki duši in obremenjuje večino. Ne razumem, da danes niso najbolj pomembne lastnosti poštenost, pridnost, ustvarjalnost, … Ne razumem, zakaj ne deluje sistem s stiskom rok, temveč sistem z neštetimi pogodbami, poročili, programskimi dokumenti, zakoni s stotinami členov, … Ne razumem, zakaj ljudje kot ovce prenašamo sistem, ki pravi, da denarja ni, v isti sapi založi banke s 4 milijardami in v naslednji sapi vzame še nekaj več ovcam.

20140307-IMG_3245

Pogrešam pomladi, ko se nisem obremenjeval z zgoraj naštetimi stvarmi, do katerih danes čutim odgovornost. Sprašujem se ali ostati ovca naprej in gledati ter živeti v sistemu, ki ga ne podpiram. Ali pa delati proti sistemu in pri tem izgubljati živce, energijo, čas, ki ga nujno potrebujem za čisto navaden vsakdan. Škoda mi je vsake minute, a žal mi je, da se ne borim.

20140307-IMG_3248

Gledam prebujanje pomladi in gledam otroke, ki rastejo. Čutim pomlad in vsake toliko močno začutim željo, da bi bil spet lahko za kakšen trenutek otrok.

Izzivi vsakdana

Kako voziti življenje tako, da izpolnjuješ svoje želje in želje ljudi okoli sebe? Za začetek je verjetno najlažje, da si takega vprašanja sploh ne zastaviš oz. ti sploh ne pride na misel.

IMG_2836-2

Če bi verjel in zaupal medijem ter strokovnjakom z vseh področij, potem v današnjem svetu ni nobene variante, da bi zvozil skozi dan tako, kot nas prepričujejo. Premalo ur ima dan, bistveno premalo. Edina dobra stvar mojih blizu 40-ih let je v tem, da ne verjamem več vsem tem dilerjem.

IMG_2948

Tako pač  ne morem biti “perfect” oče vsak dan v tednu, ne morem biti “naj” delavec vsak drugi mesec, nasmejan in pozoren mož, obenem vrhunsko telesno pripravljen, prijavljen na 6 maratonov v spomladanskem času, vedno z nasmehom do ušes, pri katerem se “šajnajo” moji urejeni beli zobje, potem ko sem ta dan zaužil 5 polnovrednih, ekološko pridelanih obrokov, ki sem jih sam pripravil v ravno pospravljeni hiši.

IMG_3011

Skozi umita okna zrem na urejen vrt, na katerem redno plevem, zalivam, gnojim, skratka pridelujem hrano za sproti in za ozimnico, skozi okno zrem tudi na Storžič, s katerega sem še zgodaj zjutraj smučal po čudoviti grapi in za katerim se skriva Dovžanova soteska, kjer bova popoldne z ženo plezala težke prostoplezalne smeri, saj sva v odlični formi. Do plezališča se bova pripeljala z gorskim kolesom, ki ne bo star 15 let. Po plezanju bova odbrcala na Pungrat, Šijo in Kofce. Vmes bom posnel vrhunske fotografije, ki jih bom zvečer, ravno po uri joge in potem, ko bom otrokom prebral pravljice, obdelal na računalniku.

IMG_2787

Potrebno si je vzeti tudi čas za prijatelje, popiti pivo ali dva, obdelati vse športne in politične dogodke, potrebno si je vzeti tudi čas za sorodnike, za starše. Hrano se ne kupuje le pri enem ponudniku, nekaj je v DM, nekaj v Hoferju, malo v Mercatorju, veliko pri enem kmetu, kanček na tržnici, mnogo pri tašči, spet veliko pri drugem kmetu. Ko se začnejo obveznosti do države (računi, davki, urejanje zadev, …) in do materialnih dobrin, ki jih imam (avto, registracija, pranje, sesanje, popravila, …), se lahko tale blodnja konča. Pri vsem naštetem sem komaj omenil družino. Mnogo stvari me kliče, vztrajno, včasih močno (hribi, turna smuka, plezanje, kolo, …), ampak nikoli tako močno, da bi se odrekal trenutkov z njimi. Ne zamenjam naših trenutkov, predvsem vandranja naokoli, za nič (no ja, včasih paše še kaj drugega). Vesel in hvaležen sem, da imam to možnost. In vseeno že razmišljam o topli beli skali nad Vipavo, o pomladni smuki na Rodici, o kolesarskih poteh okoli Volovje rebri, …

IMG_1953

Kje pa je čas za mir, za počitek, za spanje, za podoživljanje lepih trenutkov, za sanjarjenje, za premišljevanje, za dojemanje časa, dojemanje vsega in vseh, ki so okrog nas?

Fotografov dnevnik vol. 14 – Jože Mihelič

20131219-IMG_1573

Brez pravih in iskrenih prijateljev bi bil ta svet pust in žalosten. Joža je eden tistih, ki je moje življenje obogatil, v srcu in duši. Včeraj smo Joža gostili v studiu Sonata Photographica. Večer prvinske naravoslovne fotografije, prežete z zgodbami, dogodivščinami, nezgodami, prigodami. Tako, kot pravijo portretni fotografi, da je za dobro portretno fotografijo ključen odnos fotografa in portretiranca, tako bo držalo za naravoslovno fotografijo. Samo pravi, prvinski, odprt odnos do narave lahko prinese fotografijo, ki je več od tistih pustih podob iz razglednic. Jaz sem ob njegovih fotografijah in pripovedovanju vedno znova očaran, vedno znova me spomni, da romantika še obstaja, da še vedno obstaja tista skromna, a vseobsegajoča ljubezen do narave, kulture in človeka.

20131219-IMG_1580

Nekoč sem Jožu spisal pesem, pa čeprav sem v tem zanič. Pa se mi zdi to prava priložnost, da jo objavim, ker povzema tisto, kar bi rad na dolgo in široko zapisal. In morda je prav, da pokažemo spoštovanje do soljudi večkrat tudi takrat, ko so še med nami, ko so “fit” kot Joža, ki v enem dopoldnevu skoči s smučmi čez Centralno na Begunjščico, se odpravi na Palec in nazaj grede skoči še čez Šentanski plaz na drugi obisk Begunjščice.

20131219-IMG_1584

Če poskušaš izrečene besede preštet,
vse lepote s fotografij s seboj odnesti,
je ni knjige na tem svet,
in ni spomina, ki bi znal vse to prenesti.

Če poskušaš vse hribovske ture naštet,
vseh zlatorogovih in belarjevih otrok na list papirja spisati,
je hribov premalo na tem planet,
sreče v otroških očeh pa tudi ne moreš zbrisati.

Če vidiš mladostno srce v zrelem človeku žareti,
s Svetom pod Triglavom od otroštva do danes živeti,
deliti modrost iz vsega srca,
zreti v Triglav z vseh strani neba.

Če čutiš naravo, kot dušo, kot gorski cvet,
so fotke barvite vsakič, spet in spet,
če prisluhneš življenju skromnih ljudi,
v njih se iskrica veselja zbudi.

Če v zgodbah prijatelji vedno znova blestijo,
družina ima svojo krasno poezijo,
so včasih vesele, hudomušne ter nerodne, so včasih srhljive,
a vedno znova doživete, z ljubeznijo prežete.

Kdo potemtakem je oseba, o kateri pesem nam govori,
ki na smučeh, kolesu, nogah, obdan s prijatelji in otroci po parku hiti,
okrog vratu mu vedno fotoaparat binglja, pisati čudovite zgodbe pač on zna,
preprosta oseba, ki stisne roko, tak je Joža, takega ta svet pozna.

20131219-IMG_1595

Hvala vsem za obisk, hvala Jožu za lep večer, hvala Juretu in Anžetu, da posojata studio za izjemne dogodke, hvala Dejanu (če še niste poslušali muzike, ki jo ustvarja s svojo sopotnico Urško, potem veliko zamujate – Sonic Mystery), ki brez vprašanj postavi ozvočenje, posname zvok. Lepe praznike, januarja pa spet odpremo vrata za fotografske zgodbe.