06
2013Ja, dogaja se tisto, kar sem sam sicer slutil, večkrat pa me na to opomni kdo drug kot Bojana, nekje zadaj pa mi na vest vseskozi trka tudi Edo, pa si ne znam razložiti ravno zakaj. Torej, dogaja se, da me je uporaba Facebook-a polenila. Polenila v tej smeri, da že mesec dni nisem nič objavil na blogu, na FB pa objavljam redno. Zelo dolgo časa sem se branil FB, potem pa me je z argumenti prepričal prijatelj Dejan, ki mi je razložil, kako si lahko zadeve nastavim, da bom imel popolni nadzor (tega v resnici ni, verjetno je ravno obratno, da ima nekdo drug nadzor nad tabo). Res je FB neverjetno enostaven za uporabo, zelo učinkovit za širjenje misli, fotk, zasebnosti. Nasprotno te pisanje bloga prisili, da si vzameš več časa, kar objaviš bolje premisliš in te prisili pisati kaj bolj tehtnega, bolj berljivega, bolj poglobljenega. Pa še zasebnost je pri blogu bolj nadzorovana. Nenazadnje deluje blog bolj kot dnevnik, zapisi in slikovni material tvojega življenja, ki jih večkrat rad berem tudi za nazaj. Na FB nikoli ne grem pogledat, kaj sem objavil mesec dni nazaj, vse se vrti le okoli tega trenutka, sedanjosti. Upam, da bom spet našel več časa in napisal tudi kakšen tekst, vreden branja.
Tu pa tam mi je v tem poletju uspelo narediti kakšen posnetek, predvsem pa sem se dokončno dodobra spoznal s Canonom, njegovimi prednostmi in slabostmi. Prevetril sem tudi arsenal objektivov in si uredil zbirko tako, da mi pokriva vse želje. Navdušuje me Canonova enostavnost uporabe, obupujem pa nad hitrostjo ostrenja in sledljivostjo focusnih točk pri 5D markII. No ja, sem pa pač toliko bolj vesel takrat, ko je fotka ostra 🙂 Navdušen sem nad Sigmo 35mm f1.4, stare dobre čase, ki sem jih preživel v družbi Nikkorjevih manualnih objektivov pa skušam nadomestiti z uporabo M42 Pentacona 50mm f1.8.
Kar se tiče fotografije je dobra informacija ta, da jeseni nadaljujemo s predavanji v okviru Fotografovega dnevnika. Veseli me, da bomo gostili take “norce”, kot so alpinist Marko Prezelj (govoril bo seveda o alpinistični fotografiji), Aljoša Rebolj, Aleš Fevžer, Jure Kravanja, Ciril Jazbec, Aljoša Videtič, Robert Hutinski, Andrej Korenč, Meta Krese, Darja Štravs Tisu, Petra Nuzdorfer, … Kako ne bi bil vesel srečanja s temi ljudmi.
Poletje smo sicer začeli z doooolgim dopustom, sedaj pa ga nadaljujemo z vikend skoki v Avstijo ali na morje. Vmesni dnevi minevajo v upravljanju narodnega parka, kjer so vzponi in padci, v terenskih ogledih in redkih obiskih visokogorja. V Bohinju se vedno najde dobra luč za posnetke, letos se na znamenitem mestu ob mostu pri lovljenju motivov drenjava s prijateljem Andy-jem, s katerim skupaj za pomlad načrtujeva fotografsko presenečenje. Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo.
P.S. Fotografije so pa Bohinjske
09
2013Vrnili smo se s krasnega dopusta. Kakšno besedo več v prihodnji objavi. Na tritedenski poti nisem imel občutka, da sem kaj veliko fotografiral, pa se je vseeno nabralo prek 700 fotografij. Več ali manj za v družinski album. Le enkrat sem si zvečer privoščil kakšne pol ure, da sem malce resneje iskal primeren kader in da sem počakal na primerno svetlobo. S seboj sem imel samo najmanjše stojalo, s katerim je težko kaj pametnega naredit, za silo pa le je. Otok Hvar je na strani, kjer je vasica Sveta Nedelja, najlepši, skoraj pravljični, zato smo se za konec dopusta odpravili tja in par dni dihali tisti posebni zrak tam doli. Na plaži pa sem le uspel ujeti lep posnetek za piko na i.
11
2013So prireditve in so PRIREDITVE. “U konc sveta so pravljice doma” je prireditev, za katero bi brez oklevanja po Katančevo dejal: “Kapo dol”. Kar trenutno čutim je zadovoljstvo po enkratno preživetem družinsko – prijateljskem dnevu in iskreno, globoko spoštovanje do organizatorjev prireditve.
Spoznanje, da je ideja o izvedbi pravljične dežele in dvodnevne prireditve zrasla med zaposlenimi v vrtcu Bohinj ter da s kančkom pomoči speljejo prireditev v lastni režiji, te sezuje, oči ti skoraj padejo ven, čeljust pa še cel dan pobiraš s tal. Ko pa vidiš, da so vzgojiteljice in drugi pomočniki na drugi dan zahtevne prireditve ob vsem delu vseskozi nasmejani do ušes, pa resnično tudi odrasli za trenutek pomislimo, da smo zares v pravljični deželi.
Predvsem je lep občutek, ko vidiš, da je vse skupaj narejeno z dušo, z enim samim namenom, otrokom ponuditi možnost gibanja, ustvarjanja, učenja, spoznavanja, druženja in doživljanja, vse to skozi premišljeno, izvirno in poučno zasnovana igrala, poligone, delavnice, pripovedke, igre, … Kako lepo je spet enkrat videti prireditev brez oglaševalskih panojev, poneumljenih radijsko-televizijskih zvezd tipa Denis Avdič, kioskov z lizikami, sladoledi in podobne mestne navlake.
In kako lepo je videti, kakšen bogat človeški in turistični potencial ima Bohinj. To, kar sem videl v nedeljo je prihodnost Bohinja – povezljivost, odprtost, prijaznost, dobrosrčnost. Na koncu ni bilo prav nobenega pomisleka pri darovanju prostovoljnih prispevkov. Bilo je logično, marsikje drugje imaš občutek, da si bil kot gost opeharjen, tu v Bohinju pa prav nasprotno. Dobil si bistveno več, kot lahko povrneš v denarju.
Užival sem v ambientu, pot je speljana po travnikih Ukanca, dotakne se reke, prečka enega najlepših rečnih mostov, pokuka na prod, vijuga po obali jezera, zavije v gozd in poda roko enkratni in neponovljivi kulturni, stavbni dediščini Bohinja. Vsi sodelujejo, občina, krajani, lastniki zemljišč, agrarna skupnost, turistično društvo, lokalni turistični delavci, GRS, gasilci, gozdarji, ribiči, lovci, … Užival sem ob prelepih, z občutkom, z natančno in vestno roko grajenih lesenih poučnih igralih, ki so unikum daleč naokoli, kjer ponavadi kriči plastika in neukousno in kičasto pobarvani izdelki. Edini žalosten pogled v celotni pravljični deželi, je pogled na propadajoči hotel Zlatorog, ki trenutno neupravičeno nosi tako lepo ime. Žalosti me, da upravitelj, lastnik ali karkoli že, ne prepozna dejstva, da ima na voljo eno najlepših lokacij na tem svetu, da bi lahko z dobrim upravljanjem, sodelovanjem in zgledom prinesel vsem v Ukancu dodano vrednost in upravičil ime, ki ga ima.
Da ne bom preveč pisal in nakladal, raje si poglejte, kako zgleda prireditev ali pa obiščite pravljično deželo, ki bo postavljena čez poletje.
Video posnetek (avtor Andy Aungthwin): https://vimeo.com/67953221
Fotogalerija (avtor Andy Aungthwin): http://issuu.com/studor13/docs/zlatorog_2013
Facebook stran Zlatorogove pravljične dežele
Naslednje leto ob istem času ne bo težko izbrati prave destinacije za izlet, vrnili se bomo in ponovno obiskali pravljično deželo. Ja, to je resnično prireditev, kjer ne uživajo le otroci, tudi starši smo del pravljice. Ko sem se torej v nedeljo zvečer vračal iz Bohinja z družino kot naveden gost, turist, sem imel prijeten občutek. Večkrat, ko pa sem v vlogi zaposlenega v Javnem zavodu Triglavski narodni park, se iz Bohinja ne vračam prešerne volje, čeprav bi se rad. Srčno si želim dneva, ko bi lahko po zgledu sodelovanja na prireditvi, o kateri tako lepo pišem, stopili skupaj tudi vsi, ki smo del upravljanja prostora na državni in lokalni ravni. Ko bi z optimizmom, pozitivno naravnanostjo, kompromisi, strokovnostjo in podprtimi argumenti sklepali dogovore, si brez cmokov v grlu stisnili roko in z nasmehom srečevali na naših poteh, s kupnim ciljem za lepši jutri. Ob vseh nakopičenih problemih se mi to večkrat zdi nemogoče oz. bo potrebna dolga pot, po tej nedelji pa imam občutek, da je vse skupaj tako enostavno. Prireditelji, lep vzgled dajete, zato iskrena hvala.

















