17
2017Pokljuški plato
Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂
15
2017Bolj kot kdajkoli prej človek naravno okolje uporablja za športno dvorano, sobo z razgledom, kot surovino za svoje lažje in bolj udobno življenje in najbolj zaskrbljujoče, za ozadje selfijev.
Socialna omrežja so sicer redke posameznike, ki bi drugače svoje življenjske potrebe zadovoljevali med zidovi, zvabila ven, a istočasno cilje doživljanja naravnega okolja in odnos do njega zbanalizirala na raven selfija.
Čeprav so selfiji obteženi z mavrico najpozitivnejših pridevnikov, ki poleg unikatnih doživetij opevajo tudi lepoto, čudovitost in enkratnost naravnega okolja, pa vedenje ali pa hotenje po vedenju o procesih, stanju in pojavnostih naravnega okolja ne raste sorazmerno s številom selfijev. Njihovi lastniki pa bi, upam si trditi, hitro stopili na stran pobude po izgradnji nove vzpenjače na razgledni hrib, saj bi to pomenilo turistični razvoj, dobrobit človeka in nov unikatni prostor za čudovite selfije. O ozadju za selfije pa kdaj drugič, a ne?
Starejše generacije so imele srečo. Njihove cilje v naravnem okolju niso obremenjevala socialna omrežja. Ta so bila vezana na dotik roke ali največ na pogled. Ker so se morali za dosego ciljev malo bolj potruditi, je bila nagrada slajša. Ostalo je več časa tudi za posluh, za razmislek, za tkanje odnosa do naravnega okolja. Odnos rodi spoštovanje, ta pa varovanje. Tistega, kar imaš rad. Ozadja.
Bomo varovali naravno okolje, naše igrišče, ozadje, ali pa bomo varovali le našo pravico do selfijev? Je to danes sploh še retorično vprašanje?
02
2017Dvakrat se obrneš in že je jesen pred durmi. Še dobro, da je tako lepa, da ji ne moreš nič zameriti. Še celo rad jo imaš, pa čeprav ti je zoprno, ker veš, da je zaprla vrata poletju in da bodo jutri v Ljubljani že prižigali lučke. In še dvakrat se obrneš, pa so štiri leta mimo od našega zadnjega obiska Svete Trojice.
Slovenija je res top država. Če je na Gorenjskem oblačno, v slabi uri zlahka pristaneš v čisto drugem okolju, med npr. presihajočimi kraškimi jezeri ob reki Pivki. In skočiš na Sv. Trojico. Lahko obiščeš tudi zanimivo razstavo o presihajočih jezerih in krajinskem parku v Slovenski vasi. Karkoli od tega te ne bo pustilo ravnodušnega.
Sveta Trojica je čudovit, razgleden vrh, vreden večkratnega obiska. Je za mlade, stare, za hitre, počasne, za pohodnike in kolesarje.
Se da raziskovati, kaj spoznati in z burjo pokramljati.
Se da nabrati tudi šipek, kakšno gobo. Le pazi, da ne stopiš v medvedje iztrebke, teh je kar precej. Pa srečno.















