01
2014Kratek izlet v novembrsko Vojvodino je bil izredno zanimiv. Predvsem zato, ker smo doživeli nekaj mestnega in nekaj kmečkega utripa. Sam sem bil sploh prvič v Srbiji. Če celo življenje živiš med hribi in če ti še kaj več pomenijo, potem je pogled na ravninoooooooo Vojvodine lahko zelo nenavaden. Kmetijska krajina z njivami in tu pa tam kakšno drevo, to je vse, kar vidiš daleč, daleč tja proti horizontu. No, Fruška gora je zato ne samo edini večji grič naokoli, temveč tudi območje, kjer imaš redek stik z gozdom. Resnično nenavadni občutki.
Novi Sad pa je vredno doživeti zaradi krasnega utripa v ulici Laze Telečkog, kjer so večeri polni nostalgije in modernih zvokov YU scene. In kjer razvajena pljuča komaj zajemajo z dimom prepolni zrak prepolnega lokala. Neprecenljivo.
Pod Fruško goro smo v vasi Grgurevci preživeli lep dan in mrzlo noč ob prijetnem pogovoru z domačini, izjemni kulinariki in spoznanju, kako drugačno življenje živijo prebivalci revnih vasi na podeželju. Kako je nam veliko danega, veliko samoumevnega, kljub nenehnemu jamranju.
Razlog za obisk pa je bil tisto, kar ljudi kljub takšni drugačnosti tako močno združuje. Ljubezen. Držimo pesti, da zraste v večno.
27
2014Enostavno se po določenem času naveličaš te nizke novembrske oblačnosti. Če priznam, sem je sit že prvi dan. Pa smo šli. Na en tak rahlo razširjen družinski izlet, ki se je izkazal za enega najlepših doživetij letošnjih potepanj po Sloveniji. Del Trnovskega gozda, ki se s svojo kamnito peto naslanja na Vipavsko dolino, me navdušuje že skoraj polovico svojega življenja. Plezanje v Vipavskih stolpih, platah in kanjonih, kolesarjenje po vetrovnem in dooolgem hrbtu Nanosa, na čudoviti Čaven, pohajkovanje po Kuclju, nepozabne geološke ekskurzije v študentskih letih, prvi koraki z našima nadobudnežema nad Vitovljami ter v zadnjem času še hoja po robu prepadov, kjer se rojeva burja – na krasnem kraškem robu med Otlico in Sinjim vrhom. To je svet, ki ga potem, ko ga enkrat doživiš, vedno nosiš v srcu.





























