13
2013Prejšnji dan sem se na povabilo Geoparka Idrija udeležil delavnice na temo interpretacije geološke naravne dediščine. Predaval je John Macadam, gospod, ki se dolgo let profesionalno ukvarja s tem področjem. Predavanje je bilo zanimivo, v nasprotju z večino predavanj je bilo vključenih ogromno primerov iz prakse in veliko vključevanja poslušalcev s posameznimi nalogami. Žal se je ponovno pokazala slovenska lastnost, da ne znamo spoštovati nekoga z dolgoletnimi izkušnjami, da kompliciramo tam, kjer ni treba, da nam udarja ego, … No, naštete lastnosti je predvsem kazala gospa, ki je prijetno predavanje s svojimi vprašanji in zapletanjem ter spakedrano angleščino spremenila v dokazovanje svojih dosežkov in presežkov na tem področju. Lepo bi bilo imeti vsaj malo spoštovanja do predavatelja, če ne do njega, pa vsaj do vseh nas, ki smo prišli poslušat gospoda Macadama in ne gospe “Nebodisejetreba”, zaposlene kot PR (odnosi z javnostmi) v javnem zavodu. Na srečo je predčasno zapustila predavanje. Izjemna poteza.
Osebno me interpretacija naravne dediščine zelo zanima. Rad bi skozi fotografijo in z nekaj besedami ali kratkimi stavki povedal bistvo naravnega fenomena. Občutek imam, da bi lahko z močno, tehnično brezhibno fotografijo v kombinaciji z inteligentno izbranim naslovom čustveno nagovoril gledalca, poslušalca, turista, obiskovalca, … tako, da bi ga zadeva začela zanimati in bi potem poskušal izvedeti več. A žal mi nekako še ne uspe najti predvsem pravih besed, pri fotografiji pa se mi zdi, da grem v pravo smer.
Na poti nazaj sem se ustavil pri Divjem jezeru, meni zelo ljubega kraja in izrednega naravnega fenomena. Ker ga ljudje predvsem radi obiskujejo takrat, ko je vreme lepo, ne vedo dobro, zakaj ima jezero tako ime. Večina jih misli, da pač zato, ker je v divjini, pa čeprav je s ceste umaknjeno le za 50m. Še zdaleč od tega. Divje je zato, ker se njegova lepa podoba drastično spremeni ob večji količini padavin. Takrat namreč iz globin skozi strm podzemni rov začne bruhati voda v jezero, ki se spremeni iz laboda v grdega račka. Obisk divjega jezera v dežju je torej tisto pravo doživetje.
Na površini jezera se vidi, kako močno bruha voda iz podzemlja
Obiščite kdaj ta košček Slovenije in začutite mogočnost narave.
21
2013Severna stena Kanjavca je impozantna, mislim, da je ena najvišjih v Julijcih. Stena ni enotna, kompaktna, ampak povsem razkosana s stebri, razpokami, lahko bi dejali, da je “zmatrana”. Pred leti sva se z Edijem sprehodila prečno čez njo: http://www.fotogaja.si/?p=2357.

Na prvi pogled stena ni nič posebnega za večino ljudi. Če pa podrobneje pogledamo steno, potem lahko izredno lepo, nazorno kot le redko kje, vidimo geološke strukture. Stena je namreč do približno polovice grajena iz plastovitega apnenca (lepo so vidne plasti), zgornji del pa je iz masivnega apnenca in plasti ni videti. Približno po sredini steno zaznamuje debela plast belega oz. svetlosivega apnenca, nad katero je speljana tista znamenita pot Mire Marko oz. Kanjavčeve police. Ta plast (na fotografiji označena z rdečo) je odlična orientacija za razumevanje geoloških struktur. Vsakdo lahko namreč vidi, da plast ne poteka v ravni liniji, kot bi morala, ampak se pojavlja malo gor, malo dol, prekinjajo pa jo številne razpoke oz. prelomi. Tako so zelo lepo videti premiki kamnine ob prelomih (označeni so s svetlo modro). Preko stene so ti premiki do nekaj deset metrov, bistveno večji pa je premik, ki ga vidimo med plastjo v Kanjavcu in delom plasti, ki se nadaljuje na vrhu Vodnikovega Vršaca. Sicer nisem 100% prepričan, če gre za isto plast, pa vendar domnevam da je temu tako.
Z rumeno barvo sem označil še eno pomembno geološko strukturo v steni Kanjavca. Gre za gube, ki se v tem delu pojavljajo tudi kot t.i. žagaste gube. Gube so nastale ob narivanju enega paketa kamnin na drugega. Zgornji del Kanjavca se je namreč narinil na spodaj ležeče plastovite apnence in zaradi velikih pritiskov so se izoblikovale gube.
09
2013Morsko okolje v Dolini Triglavskih jezer
Gorništvo, planinstvo, pohodništvo ali kakorkoli že temu rečemo, lahko doživljamo tudi drugače kot hojo od točke do točke, ene planinske postojanke do druge, osvajanja vrhov in občudovanja lepot ter uživanja razgledov. Z naštetim sicer ni prav nič narobe, celo nasprotno. Pa vendar lahko z opazovanjem okolice, oblik površja, rastlinstva in živalstva ter razumevanjem prepleta vseh neživih in živih elementov v gorah, našo gorniško avanturo doživimo poglobljeno. Pri tem nam pomaga znanje iz šolskih klopi, zapisi iz vodnikov, knjig, znanje prijateljev, znanstvenikov, turističnih publikacij. A tu nastane po mojem mnenju bistveni problem celotne zgodbe. In sicer, kako interpretirati, predstaviti fenomene v naravi na način, ki bo vsakomur razumljiv, zanimiv in nenazadnje poučen. Težko! Znanstveni jezik pretvoriti v poljudno obliko je umetnost. Tako suhoparne teme, kot so kamni, tektonika, površinske oblike, relief in podobno opisati na način, ki bo človeka prepričal, da bo to sploh prebral ali poslušal, je resnično težko. Lažje je z rožami in živalmi. Na srečo pri interpretaciji lahko veliko pomaga fotografija.
LAHKO KAMEN NASTANE V VODI?
Odgovor je seveda da, še več, kamen se lahko celo rodi iz vode same. Voda namreč v sebi nosi toliko raztopljenih snovi, da lahko z njihovim izločanjem gradi kamnine (se še kdo spomni vodnega kamna na strojih v gospodinjstvu?). Če bom v naslednjih objavah skušal pokazati in opisati naravne znamenitosti doline Za jezeram, potem moram nekje začeti in kje drugje kot pri tem, kaj gradi podlago, na kateri danes kraljujejo jezera v dolini in gore nad njimi. Veliko ljudi je prepričanih, da so kamnine, ki danes gradijo naše gore, nastale prav na tem območju, torej da je tukaj pred toliko in toliko leti obstajalo morje. Resnica je daleč od tega. Dolino Za jezeram gradijo skoraj v celoti apnenci, torej kamnina, nastala v morju, vendar daleč stran od kraja, kjer jih danes opazujemo, celo tisoč kilometrov stran. V današnjo lego so jih premaknile tektonske sile, tiste, ki povzročajo stalno premikanje tektonskih plošč. Kako pa vemo, da so kamnine v dolini Za jezeram apnenci, da so nastale v morju?
SI ZA PLAVANJE V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER?
Namesto plavanja v jezerih, v katerih lahko zaradi izredno občutljivega ekosistema, ki je skoraj popolnoma zaprt in brez vplivov okolice, z vnosom nezaželenih snovi škodiš jezerskemu okolju, si raje privošči skok v več kot 200 milijonov let star ocean, poln amonitov, polžem podobnih živali, ki so že izumrle. V do 100m globokem oceanu si lahko brezskrbno ogledaš raznovrstnost oblik njihovih hišic.
Ker so bili amoniti morske živali, je jasno, da je torej apnenec kamnina, nastala v morju. Drugje v naših hribih boš srečeval školjke, pa tudi korale in druge morske živali. Poznavalci se dokopljejo celo do rib, morskih ježkov in drugih bolj skritih fosilov, velika večina pa je očem skrita in jih lahko opazujemo le pod mikroskopom.
Še nekaj nas opozarja na to, da so kamnine v Dolini Triglavskih jezer nastale v morju, takim kamninam pravimo tudi sedimentne kamnine.
BI KDO REZINO TORTE?
Plasti apnenca, v tem primeru v zahodni steni Velikega Špičja, kažejo na odlaganje sedimenta na morskem dnu. Ena plast je obdobje odlaganja, črte med plastmi pa kažejo na kratko obdobje, v katerem se sediment ni odlagal. Ena plast predstavlja dobo nekaj tisoč let, tako da si lahko približno predstavljate čas nastajanja kamnin. Posebej, če pomislite še na to, da ljudje vidimo le plasti, ki so na površju, torej od dna doline do vrha gore. Seveda pa se plasti kamnin nadaljujejo tudi pod površjem, tudi kilometre in kilometre pod njim. Tudi nad današnjimi vrhovi je bilo v preteklosti še ogromno, več sto metrov, morda tudi kilometrov debelih skladovnic kamnin, ki jih je erozija že odnesla v dolino (melišča, prodnati zasipi dolin, …).
Povsod v apnencih ali dolomitih ni videti plasti. Takim apnencem pravimo masivni apnenci. Njihova neplastovita oblika kaže na to, da med odlaganjem sedimenta na morsko dno ni prihajalo do obdobij, v katerih se sediment ne bi odlagal, kot je to praviloma pri plastovitih apnencih. Dolina Za jezeram nam ponuja šolske primere opazovanja plastovitih in neplastovitih, torej masivnih apnencev. Na zahodu in dnu doline prevladujejo plastoviti, na vzhodu (greben Zelnaric in Tičarice) pa masivni.
V ospredju plastovit apnenec na dnu doline, v ozadju masivni apnenec Zelnarice
Ob sprehodu po planinski poti, nedaleč stran od Koče pri Triglavskih jezerih boste pohodili še eno geološko posebnost doline. Iz rdečkastega apnenca bodo v vas zrle številne rjave oči.
Rjavi krogi so zarjaveli mangan (oksidiran mangan, podobno kot rja pri železu). Mangan se je nad dnu precej globokega morja zbiral v koncentričnih krogih in se na nekaterih mestih v Slovenskih gorah nakopičil v kar velikih količinah. V istih plasteh na Begunjščici so ga dolga leta kopali in ga na Jesenicah predelovali v železovo-manganovo jeklo. Ni odveč povedati, da so prav na Jesenicah bili prvi na svetu, ki so manganovo jeklo naredili, danes pa je to standard za vse “žlice” bagerjev in drugih delovnih strojev.
POBARVANKA?
Še par besed o barvi. Nekako imamo v glavi, da so apnenci beli, sivi, torej svetlih odtenkov. Velikokrat je res tako. Svetli toni apnencev so posledica prezračenega, s kisikom bogatega morskega okolja, v katerem se je apnenec odlagal. Ne boste verjeli, ampak mnogo apnencev je lahko popolnoma črne ali vsaj zelo temno sive barve, kar dokazuje, da so ti nastali v zaprtih, redukcijskih (s kisikom siromašnih), lahko tudi globokih morskih okoljih. Apnenci so lahko tudi različnih barv, rožnati, rdečkasti, zelenkasti. Barvitost apnencev dajejo različni minerali, organske snovi ali druge primesi, največkrat pa gre za različne železove okside. V dolini Za jezeram se lahko čudovito opazuje menjavanje sivega in rdečkastega apnenca.
Še nekaj fotomateriala:















