18
2012Pa smo šli tudi mi, v Otlico in na ogled Otliškega okna, naravne vrednote, ki ni le zanimiva geološka in geomorfološka posebnost, ampak je lepa na pogled, v mislih pa spodbuja domišljijo.
Otlica je majhna, razložena vasica, skrita za kraškim robom. Tu so doma kraji, kjer je tudi burja našla svoj dom. Kraški rob je v bistvu geološko čudo, strma pregrada med zakraselo Trnovsko – Nanoško planoto in spodaj ležečo flišno vinorodno Vipavsko dolino. S severa so zaradi nastajanja Alp in širjenja prostora pritiski narinili pakete apnenčevih kamnin na južneje ležeče flišne kamnine. Nastal je kraški rob, brez katerega ne bi bilo burje in klenih ljudi v dolini vetra.
Kraški rob ne zaznamuje teh krajev le po obliki pokrajine, naravnih danosti, temveč je tukaj prava vremenska mineštra. Mešanje zraka z notranjosti Slovenije in toplih morskih sapic ter mogočne skalne stopnje kraškega roba ustvarja burjo, ki nabere hitrost na strmini in se zaganja po dolini. Ko pa zapiha blagi jugozahodnik, takrat je več ljudi v zraku, kot na tleh. Tudi včeraj, tudi včeraj!
Otliško okno s kraške strani sramežljivo mižika skozi bukve. Draž tega naravnega okna je predvsem v njegovi imenitni lokaciji in dejstvu, da se lahko sprehodiš skozenj. Večina naravnih oken, tudi Otliško, nastane ob prelomih, razpokah, kjer zaradi zdrobljenosti kamnin narava tisto manj odporno vzame, tisto bolj odporno pa pusti, da le počasi prepereva.
Kamorkoli pogledaš naokrog, kamen, bukve, par smrek, pa spet kamen, bukve in poredko travnik, pašnik. Tu moraš imeti presneto rad kamen.
Bil je lep, kratek izlet, primeren za vsakogar, leta niso važna, važna je volja in motiv za doživetja.
08
2012Pogosto sem na raznih fotografskih spletnih straneh videl prelepe fotografije slapu Kozjak in si v mislih ustvaril sliko, za katero pa se je izkazalo, da je v živo precej drugačna. Zdaj vem, zakaj se ta slap tako pogosto pojavlja na fotografijah. Eno je sicer resnično izjemen ambient, drugo pa dostop, ki je kot nalašč za nedeljske fotografe.
No, za zelo majhne otroke je to lep sprehod in še lepše doživetje. Potka v zadnjem delu dostopa je speljana atraktivno, čez brvi in po leseni galeriji.
V mislih sem si tudi predstavljal, kako bom naredil fotografije, kako bom kadriral, ipd., a potem sem videl, da ni ravno veliko prostora za kreativno fotografijo, sploh če slap obiščeš sredi poletnega dne. Prostor je namreč zelo omejen. Še največ težav sem imel s spustom po ravno prav nagnjenih in razmočenih apnenčevih ploščah do struge potoka Kozjak, kjer je vsaj nekaj kamnov, ki so prav prišli za ospredje fotografije. Vzel sem svojo širokokotno Sigmo 10-20, stojalo, se poigral z nastavitvami in nastalo je par korektnih posnetkov.
Žal mi je, da si nisem vzel več časa in bi naredil še kakšen posnetek v nasprotno stran, stran od slapu, saj sem šele doma videl, da bi bili ti posnetki zelo dobri, zaradi kombinacije svetlobe,vode, tankih plasti apnenca in obilice mahu, ki prerašča kamenje.
Ko sem prečkal brv čez Sočo, je pod mano že tekla mešanice Soče in potoka Kozjak.
29
2012Fosili pod Triglavom
Prejšnji četrtek je bil prav poseben terenski dan. Končno sem združil moči z dvema raziskovalcema narave, ki jih neizmerno spoštujem. Gre za izjemna poznavalca fosilov, zadnja leta predvsem triasnih vretenčarjev. Odkrila sta tudi najstarejše fosilne morske konjičke na svetu. Predvsem jih spoštujem zato, ker nista navadna zbiralca in ljubitelja, temveč sta odlična strokovnjaka, raziskovalca, znanstvenika. Njuno delo ni le zbiranje lepih fosilov za svoje zbirke, ampak predvsem določevanje novih fosilov, njihov opis, pisanje člankov, knjig, objav, razširjanje znanja laikom, predavanja, fotografiranje fosilov, njihova preparacija.
Tomaž je zobozdravnik, zato skrbi za preparacijo fosilov. Tisto, kar človek najde v naravi, se v njegovem laboratoriju spremeni v skorajda živo bitje. Navdušenec, ki zadnji zapušča nahajališča, ki obvlada gibanje po nevarnih terenih, človek z glavo na pravem mestu.
Jure, fizik, doktor geologije, predavatelj in legendarni studijski fotograf, ki uporablja neverjetno tehniko za fotografiranje vključkov v kristalih. Te fotografije so umetniško delo, ki ga nato povezuje s filozofijo in navadnim smrtnikom to razloži v preprostem jeziku. Si predstavljate? On je tisti, ki se poglobi v fotografiranje fosilov, ki jih Tomaž preparira, skupaj pa pišeta članke, objavljata v National Geographic-u, odpirata razstave, predavata po Sloveniji, sodelujeta s Prirodoslovnim muzejem, Geološkim zavodom Slovenije, predvsem pa živita svoje sanje.
V družbi še dveh kolegov jamarjev in poznavalca Julijcev Jožeta, smo obiskali znano nahajališče, kjer pa smo iskali tisto, kar predhodniki niso uspeli najti.
Izjemen ambient nahajališča je bil za cel dan naša baza. Iz prve roke sem videl, kako trdo delo je raziskovanje fosilov na način, ki ga opravljata Tomaž in Jure. Pred časom mi je neka oseba, ki se bolj ali manj pisarniško ukvarja z naravovarstvom dejala, da dobi pike, ko sliši za Tomaža in Jureta, češ, da sta prekopala že pol Slovenije. Resnica je pač ta, da težko najdeš nekoga, ki bi tako pazljivo, z občutkom, še posebej pa s spoštovanjem odstranjeval košček kamenja, da bi našel nov fosil. To je res pravi odnos!
Že prve minute so postregle z izjemnimi najdbami. Jure je bil čisto iz sebe in mislil sem, da je našel vsaj morskega psa. Toda Tomaž in Jure sta bolj ali manj ljubitelja manjših, težko prepoznavnih fosilov. Kar dolgo sem potreboval, da sem oči navadil na iskanje majhnih primerkov.
Sedaj pa k bistvu tega dne, fosilom. Nekaj najboljših najdb zaradi interesa nadaljnje raziskave (se sliši policijsko) ne bom objavil, bo že prišel čas za to.
Morski ježek
Amoniti
Ramenonožci
Školjke
Morski črvi
Bodice morskih ježkov
Ribe
Kaj več o samih najdbah in o zanimivostih v kakšni od prihodnjih objav. Za konec le beseda ali dve o novem spoznanju, kako vedno znova nas narava Julijskih Alp preseneča, kako pester in zanimiv je tudi neživi del tega območja. In kako pomembni so ljudje, ki še vedno verjamejo, da se da v že zelo raziskanem prostoru kaj novega odkriti, kaj novega spoznati. Brez njih bi bilo naše znanje siromašno.
Za fotografiranje fosilov sem uporabil ročni, manualni objektiv Nikkor 55mm f3.5 (makro povečava 1:2), ki pa ni najbolj uporaben zaradi premajhne goriščne razdalje. Potem, ko sem se na začetku še malo trudil z uporabo stativa, sem kmalu ugotovil, da sem na poševnih ploščah tako neroden z njim, da sem bil večkrat na robu padca, zato sem večinoma fotografiral kar iz roke.
Da pa ne bo kakšnega bralca tega zapisa prehitro zasrbela raziskovalna žilica, naj le omenim, da je v območju Triglavskega narodnega parka odvzemanje fosilov in mineralov iz narave strogo prepovedano oz. je potrebno za-to pridobiti soglasje uprave narodnega parka.




































