08
2016So kraji, kamor se velikokrat vračaš in kjer se počutiš bolj doma, kot doma.
Planina ima vse, kar nam je ljubo. Hribe, gozdove, travnike, pašnike, razglede, planšarijo, ljudi, gorski zrak. Predvsem pa je prostrana in zato kar čutiš, kako dobro se tukaj počuti drugače marsikje zapostavljena svobodna duša.
Skal za skoke je na pretek, grbinasti travniki so raj za skrivalnice, visokogorski smrekovi sestoji so polni mravljišč, jagod, nenavadnih palic, škratovih skrivališč. Vsi doživljajski, pustolovski in blablabla parki na tem svetu ne premorejo toliko raznolikosti, takšnega ambienta, gibalnih preizkušenj, živalskih in rastlinskih prijateljstev, skrivnosti neživega sveta in medčloveških odnosov. In tudi proti plačilu ne premorejo bistvene stvari. Pristne izkušnje.
Težko je po takem dnevu odpujsati nazaj v dolino, vedno znova. Zato odhajamo med zadnjimi, tudi vedno znova. Večeri v hribih so krasni, nobena obveznost sodobnega sveta jim ne seže niti do kolen. Spomnijo te, kako je življenje lahko preprosto. A kaj, ko te že pospravljanje vse krame v avto prebudi iz sanj v realnost, polno nepotrebne navlake in komplikacij.
11
2016Poletnih vikendov je tako zelo malo, da je za tiste, ki se radi potepajo, vsaka lepa vremenska napoved za konec tedna znak, da spakirajo tistih nekaj cot, prgišče hrane in se odpravijo na potep. Malce težje je seveda večjim družinam, kot je naša, kjer je potrebno malce več organizacije pri pakiranju, sploh, ker je z nami še 6-mesečnik. Ampak, če imaš tako ženo, kot jo imam jaz, potem je vse trikrat lažje. Še sam nisem verjel, da se bomo že v petek, potem, ko sem prišel s službe šele ob petih in je bil za mano tudi naporen dan v hribih, proti večeru že odpeljali proti Italiji. Že kmalu smo bili nagrajeni z veličastnim razgledom na Mangart. Jupiii!
Zvečer sta si starejša dva zaželela sprehoda z lučkami do Rabeljskega jezera. Nebo je prižgalo tisoče zvezd in uživali smo zadnjo svetlobo dneva.
Zjutraj smo po začetnem otipavanju na koncu vsi slekli cote in zaplavali v kristalni, a še vedno hladni vodi. Super uvod v čudovit poletni dan.
Po jutranjem knajpanju smo odbrzeli v Bovec in se peš podali po Soški poti na krajše raziskovanje. Tako Koritnica, kot Soča sta nepredstavljivo lepi, pa čeprav sem jih že neštetokrat obiskal. Vedno znova me očarata.
Tudi v Soških tolmunih smo morali zaplavati, čeprav je bil to bolj kot ne boj za preživetje.
Tudi sam sem prišel na svoj račun, saj sem v tako lepem ambientu celo jaz naredil nekaj lepih posnetkov.
Zvečer, po udobni namestitvi v kampu Toni in otroški uspavanki, pa …
… stativ in Fuji-ja v roke in v lov za rečnimi utrinki.
V nedeljo je vročina pritisnila, zato je bil bolj čas za igro ob reki in seveda raziskovanje. Našli smo celo goro vrbnic, mladoletnic, črvov, videli smo tudi kaplja (posebna rečna riba), pa vodnega kosa, …
Sploh ne vem, če bi naredil kakšen zaključek, ker bi najraje videl, da bi vikend kar trajal tja v nedogled …
11
2016Govorica Zemlje
Biti geolog je včasih zoprno. Sploh v hribih. Gore so namreč odprta knjiga geološke zgodovine Zemlje. In, ko gre geolog v hribe, je približno tako, kot je moja mama hodila včasih na plažo. Z “ljubavnimi romani”, ki jih je prebirala naprej in nazaj. In tako geolog namesto 5 urne ture v gorah bere zgodovino Zemlje tudi 10 ur. Zadnjič smo se v enega geološko najbolj zanimivih koncev Julijcev podali kar trije geologi, prijatelji še iz študentskih let, danes pa vsak na svojem delovnem področju skuša znanje in izkušnje podajati naprej.
Jutro je bilo sveže, krasno oprano in slutilo se je, da nas čaka nekaj prav posebnega.
Nekaj ovinkov za nami so turo pričenjali tudi mladi planinci, s katerimi smo nenadejano kasneje preživeli čudovito učno uro v starodavnem morju.
V tej objavi vas ne bom moril s strokovnimi izrazi in nerazumljivo geološko interpretacijo, ampak vam bi rad prek fotografij pokazal, kako neverjetno raznolik je lahko na prvi pogled povsem siv svet Julijskih Alp. Ni skrivnost, da so Julijske Alpe nastale v morju, saj jih večinoma sestavljata apnenec in dolomit, tu pa tam pa tudi precej bolj “neznane” kamnine. Za lažje razumevanje je mogoče dobro vedeti, da to morje skozi dolge milijone let ni bilo vedno enake globine, enake velikosti in z enakimi vrstami živih bitij. Vseskozi se je spreminjalo, se dvigovalo, poglabljalo, vmes so se zgodila izumrtja, vmes so bili vulkanski izbruhi, potresi, … Potem, ko zaradi premikanja tektonskih plošč morja, v katerem so nastale kamnine Julijskih Alp, ni bilo več, pa se je začelo težko življenje teh kamnin, saj so jih pritiski gubali, narivali, stiskali, gnetli, prelamljali. Vse z namenom, da bi se ustvarile Alpe. Na vsej poti je nenehno delovala erozija, zadnji dve milijoni let tudi zelo močna ledeniška erozija. In tako imamo danes v Julijskih Alpah pravo pravcato zmešnjavo, gemišt, mineštro različnih kamnin, ponekod obrnjenih na glavo, drugje narinjenih eno na drugo, premaknjene iz prvotne lege za več kilometrov, … A vse to dela to območje še posebej zanimivo in pestro.
Tam gori pod Rdečim robom se najde tudi pravi pravcati “Strunjanski fliš”. Tisti, ki ga poznate, veste o čem pišem.
No, seveda pa so kamnine tudi, tako kot povsod v kombinaciji z organskim materialom, podlaga za razvoj prsti in s tem čudovitega sveta raznovrstnega cvetja. In kaj reči za cvetje Julijskih Alp, območje Rdečega roba in Lužnice? Nič nimam reči, treba je doživeti.
Prej omenjeni mladi planinci so nas ujeli na ravno pravem kraju. Njihova zvedavost in naša pripravljenost deliti izkušnje in geološke skrivnosti so se združile v prav lep klepet in učno uro.
Ogledali smo si prav posebno nahajališče danes že izumrlih amonitov, ki so v tem primeru še posebej zanimivi, saj je njihovo lupino ponekod nadomestil mangan.
Mimo jezera v Lužnici, ki kot velikanska solza visi nad Krnskimi planinami, smo se odpravili na popis in ogled ene od najveličastnejših geoloških zanimivosti v Julijskih Alpah.
Megalodontidne školjke so svoj konec dočakale na dnu takratnega morja, verjetno zaradi nekega ekstremnega dogodka, ki je končal njihovo življenje v trenutku. Še enkrat se je pokazala vsa veličina narave, saj je na podlagi bogve kako neverjetnega naključja fosilne školjčne lupine izlužilo, kamnino s školjkami pa spustilo bolj v globoko morje, kjer je prazna mesta školjčnih lupin nadomestil rdeč morski sediment. Tako so nastale neverjetne oblike, kjer dobesedno zastane dih.
Žal je na koncu zmanjkalo dneva, da bi lahko bolj podrobno pregledali še geologijo Batognice, a je vsaj razlog, da se kmalu vrnemo. Pot navzdol je sicer mučna, popestrijo jo le neverjetni razgledi.
Res izjemen dan, v katerem smo našli poleg omenjenih cukrov še nekaj res prav posebnih najdb in spoznanj, se je končal še skoraj lepše, kot se je začel.
Ravno ob teh razgledih sem po celem dnevu pogledal na telefon in prebral SMS od bratranca, ki je vabil na ogled polfinalne tekme nogometnega prvenstva. Čeprav sem bil včasih kar zaprisežen nogometaš in tudi trener, pa si tako lepega dne nisem hotel pokvariti z 90 minutno uspavanko.







































































