19
2012Prejšnji dan smo ušpičili en lep zgodnje jesenski izlet na planino Zajamniki in planino Javornico.
Na Zajamnikih je zanimivo videti, kako so sistematično ločeni hlevi od pastirskih stanov. Vsi hlevi so namreč na spodnji strani nekdanje poti in vsi imajo svojo lastniško parcelo. Pastirski stanovi so na zgodnji strani poti in stojijo na skupni parceli agrarne skupnosti. To je dokaz, koliko je nekdanjemu kmetu pomenil hlev in predvsem živali. Danes je seveda celotna planina spremenjena v počitniško naselje. Če dejavnosti pač ni več, tudi planina ne more biti več živa.
No, nekaj krav se na okoliških pašnikih še pase in spominja na nekdanje čase.
Pot do planine Javornica je lepa, zanimiva, sploh sedaj, ko rastejo marele. Nabrali smo jih le toliko, kolikor smo potrebovali za en okusen obrok. Slišim in berem pa, da znajo biti ljudje, gobarji, nenasitni. Nekje sem prebral, da je nekdo naenkrat nabral 110 gob, drugi 200, da nekje nosijo zaboje iz gozdov. Ne vem zakaj je v ljudeh ta butasta želja po dokazovanju, po izkoriščanju. Vzameš toliko gob, kolikor jih rabiš za nekaj obrokov in ozimnico, ostalo pa pustiš v gozdu. Ker ne boste verjeli, gobe so hrana za številne živali v gozdu, mi ljudje od prehrane z gobami nismo življenjsko odvisni, za nas je to le priboljšek, za nekatere živali pa so gobe del nujne prehrane. Ni spoštovanja, je samo pohlep. Jaz imam drugačen recept. Slikam gobo in jo imam za vedno shranjeno, če jo odtrgaš, je v trenutku ni več.
Planina Javornica je neznana planina, a vredna obiska, saj ima neverjeten travnat pomol. Neomejen prostor za letanje otrok.
Razgledi proti Bohinju pa so nenavadni, drugačni.
Vse lepo hitro mine in odhlačali smo domov polni lepih vtisov.
17
2012Bratranec Jure je imel prejšnji dan fantovščino. Ne običajno, posebno. Povabil nas je namreč v Robanov kot, na raziskovanje fosilov. In smo šli. Šest moških, vsi bolj ali manj povezani z geologijo, predvsem pa s strastjo do nežive narave.
Jure je sicer mislil, da bo šlo vse gladko, a zataknilo se je že na poti čez Kranjski Rak. Pred bogom je moral narisati svojo bodočo ženo, ji nekaj lepega napisati in umetnino ves dan nositi okrog vratu.
Sledila je bistveno težja preizkušnja, in sicer prodaja kamenja in fosilov mimoidočim. Zaslužiti je namreč moral, da smo si mi lahko odžejali. Po sprva nerodnih korakih, mu je začuda na koncu šlo kot arabcu. Še več, gostilničar mu je potem, ko ni imel več kaj prodati, kar tako stisnil 5EUR v denarnico. Jure zna prodajati tudi meglo.
V Robanov kot je moral nositi kar konkretno težak križ, med potjo pa je moral zbirati cvetje za herbarij. Izkazalo se je, da je ta sicer velik strokovnjak za fosili, popolnoma neuk glede žive narave. Kot furmanski konj, vidi samo kamne, nič drugega. Ne pozna nobenega planinskega cvetja, zato je naloga prišla kot naročena.
Sledilo je še nekaj zanimivih nalog, ob katerih so se mimoidoči z veseljem nasmejali, potem pa smo malce zagrizli v breg. Neverjetno, v kako čudovitih ambientih so nahajališča, kjer raziskujeta Jure in Tomaž.
V krušljivem svetu, kjer so ploščasti apnenci ravno prav nagnjeni po pobočju za zdrs, se je treba naučiti varno hoditi.
Po ureditvi baznega tabora, se delo prične. Mi veselo iščemo fosilne ribe, Jure pa določa cvetje, ki ga je spotoma nabral.
Končno dobi tudi Jure malo popusta in takoj se zažene v skale.
Parkrat udari s kladivom in že je tu prvovrstna najdba. Triasna riba, stara več kot 240 milijonov let.
Raziskovanje traja celo popoldne, preiščemo širšo okolico nahajališča.
Privoščimo si še pravi pravcati piknik in zvečer, že v mraku odhlačamo polni lepih vtisov domov.
09
2012Med našim kampiranjem v Soči (Soča se ne imenuje le reka, ampak tudi naselje južno od spodnje Trente in zajema vas Sočo, Vrsnik, Lepeno) smo obiskali tudi Breginj, kjer še nikdar nismo bili. Udeležili smo se prireditve Legenda.fest in bili prijetno presenečeni. Breginj je sicer idilična vasica pod mogočnim Kobariškim Stolom, ki je zaradi potresa (geološkega in političnega) doživela kruto usodo. Po potresu leta 1976 so ohranili le vaško jedro, vse ostalo pa porušili in postavili montažno naselje, ki nekako ne diha z okolico. V vaškem jedru pa skušajo s prireditvami ohranjati tradicijo in kulturno dediščino območja.
Ostrgači nad vaško cerkvijo
Vaško jedro
Med nastopi pevcev, folklornih in gledaliških skupin, smo si privoščili lokalne štruklje, polento, golaž, čompe in skuto. Mmmmm.
Med nastopajočimi v res prekrasnem ambientu je izstopala folklorna skupina Razor iz Tolmina.
Njihova narodna noša je čudovita, še posebej ženske rute.







































