Narava

Dovžanova soteska

En kup kamenja, ena reka in ena ne preveč velika soteska. Lahko jo vidiš tako, lahko pa popolnoma drugače, kot nekaj neizmerno lepega. Danes sem ji namenil nekaj minut.

Kot študent geologije sem šel v Dovžanovo sotesko raziskovat fosile, kot plezalec sem rad plezal v plezališču v Dovžanki, ki ima enega najlepših ambientov v Sloveniji, kot kolesar sem večkrat poganjal mimo Dovžanke v pobočja Košute, kot fotr sem se z družino ob vročih poletnih dneh hladil ob vodi. Včeraj pa sem kot fotograf iskal zanimive motive. Več-namembnost Dovžanove soteske je torej dokazana.

20121008-DSC_0208

20121008-DSC_0211

20121008-DSC_0212

20121008-DSC_0213

20121008-DSC_0214

20121008-DSC_0221

Menina planina

Tako težko se odpravimo kam bolj vzhodno od Kranja, zmeraj nas nosi na zahod. Menino planino smo imeli že dalj časa “na spisku” in v soboto je prišla na vrsto. In še enkrat več se je pokazalo, da ti kraji niso tako prekleto daleč, da to le niso “tuja” gorstva.

20121006-DSC_0008

Štartali smo na Bibi in jo mahnili prek pašnikov proti Domu na Menini. V vodnikih piše sicer, da boste hodili 1 uro, a nikar ne hitite, z majhnimi otroci je na poti toliko za doživet, da je realna časovnica 2 uri.

20121006-DSC_0023

Joj, prejoj, kakšna prostranstva pašnikov so tu gori, neverjetno.

20121006-DSC_0040

Pot je vseskozi zanimiva, speljana mimo številnih kalov,

20121006-DSC_0035

čez številne ograje,

20121006-DSC_0047

skozi gozd,

20121006-DSC_0060

mimo vrtač.

20121006-DSC_0089

Med potjo otroci spoznavajo vse živo,

20121006-DSC_0055

in neživo.

20121006-DSC_0179

Predvsem pa veliko letajo.

20121006-DSC_0049

Naš cilj, Dom na Menini. Hrana odlična.

20121006-DSC_0097

20121006-DSC_0111

Ko se obrnemo nazaj, se obrne tudi vreme, zapiha,

20121006-DSC_0128

20121006-DSC_0134

a dobre volje ne odpiha.

20121006-DSC_0181

Pozvonimo še za srečo in Menino planino zapustimo z mislijo, da ni dovolj le živeti, ampak doživeti.

20121006-DSC_0198

 

Služba

20120930-DSC_9753

Rad imam svojo službo. V poklicnem naravovarstvu imaš pogosto občutek, da delaš pomembno stvar za naravo in priznam, da me to pogosto izpolnjuje, zadovoljuje. Pa vendar večkrat na račun strogega varstva narave omejujem človeka. Tudi sam sem človek, del narave. Tudi sam sem turni smučar, gornik, plezalec, gorski kolesar, voznik, fotograf, … Veljajo tudi zame pravila, ki jih zahtevam od drugih?

20120930-DSC_9776

Včasih me zmoti dejstvo, da nekateri ljudje sploh nič ne vedo o varovanju narave, o naravi nasploh, o vplivih nanjo. Od njih pričakujem, da to razumejo, tako kot to razumem sam. Nekateri jo razumejo samo kot prostor za svoje dejavnosti, nekateri kot surovino, skoraj vsem se zdi lepa. Neupravičeno tlačim ljudi v isti koš in jih gledam kot nasprotnike, pa čeprav si tega ne želim.

V naravovarstvu je še vedno zelo veliko strogega, pasivnega varstva, vse več tudi kabinetnega, brez dobrega poznavanja narave, procesov. Predvsem so krivi predpisi. Zato se v javnosti ustvarja negativno vzdušje, svoje doda internet, kjer se je veliko lažje izkašljati in pljuvati. Premalo je aktivnega varstva s pogovori, poslušanjem, argumentiranjem, dokazovanjem, opozarjanjem, ozaveščanjem. Na ta način so sicer popuščanja in kompromisi, pa vendar zelo verjetno na obeh straneh. Seveda je to možno le takrat, ko poseg ali dejavnost predvideno nima prevelikega vpliva. V kolikor ga ima, kompromisov ni dobro sklepati.

Na koncu smo vsi ljudje, naravovarstveniki in ostali. Razumeti moramo sebe in svoje potrebe na eni strani ter razumeti in spoštovati živo in neživo naravo na drugi. Potem bo dobro za vse.