08
2012En kup kamenja, ena reka in ena ne preveč velika soteska. Lahko jo vidiš tako, lahko pa popolnoma drugače, kot nekaj neizmerno lepega. Danes sem ji namenil nekaj minut.
Kot študent geologije sem šel v Dovžanovo sotesko raziskovat fosile, kot plezalec sem rad plezal v plezališču v Dovžanki, ki ima enega najlepših ambientov v Sloveniji, kot kolesar sem večkrat poganjal mimo Dovžanke v pobočja Košute, kot fotr sem se z družino ob vročih poletnih dneh hladil ob vodi. Včeraj pa sem kot fotograf iskal zanimive motive. Več-namembnost Dovžanove soteske je torej dokazana.
08
2012Tako težko se odpravimo kam bolj vzhodno od Kranja, zmeraj nas nosi na zahod. Menino planino smo imeli že dalj časa “na spisku” in v soboto je prišla na vrsto. In še enkrat več se je pokazalo, da ti kraji niso tako prekleto daleč, da to le niso “tuja” gorstva.
Štartali smo na Bibi in jo mahnili prek pašnikov proti Domu na Menini. V vodnikih piše sicer, da boste hodili 1 uro, a nikar ne hitite, z majhnimi otroci je na poti toliko za doživet, da je realna časovnica 2 uri.
Joj, prejoj, kakšna prostranstva pašnikov so tu gori, neverjetno.
Pot je vseskozi zanimiva, speljana mimo številnih kalov,
čez številne ograje,
skozi gozd,
mimo vrtač.
Med potjo otroci spoznavajo vse živo,
in neživo.
Predvsem pa veliko letajo.
Naš cilj, Dom na Menini. Hrana odlična.
Ko se obrnemo nazaj, se obrne tudi vreme, zapiha,
a dobre volje ne odpiha.
Pozvonimo še za srečo in Menino planino zapustimo z mislijo, da ni dovolj le živeti, ampak doživeti.
04
2012Rad imam svojo službo. V poklicnem naravovarstvu imaš pogosto občutek, da delaš pomembno stvar za naravo in priznam, da me to pogosto izpolnjuje, zadovoljuje. Pa vendar večkrat na račun strogega varstva narave omejujem človeka. Tudi sam sem človek, del narave. Tudi sam sem turni smučar, gornik, plezalec, gorski kolesar, voznik, fotograf, … Veljajo tudi zame pravila, ki jih zahtevam od drugih?
Včasih me zmoti dejstvo, da nekateri ljudje sploh nič ne vedo o varovanju narave, o naravi nasploh, o vplivih nanjo. Od njih pričakujem, da to razumejo, tako kot to razumem sam. Nekateri jo razumejo samo kot prostor za svoje dejavnosti, nekateri kot surovino, skoraj vsem se zdi lepa. Neupravičeno tlačim ljudi v isti koš in jih gledam kot nasprotnike, pa čeprav si tega ne želim.
V naravovarstvu je še vedno zelo veliko strogega, pasivnega varstva, vse več tudi kabinetnega, brez dobrega poznavanja narave, procesov. Predvsem so krivi predpisi. Zato se v javnosti ustvarja negativno vzdušje, svoje doda internet, kjer se je veliko lažje izkašljati in pljuvati. Premalo je aktivnega varstva s pogovori, poslušanjem, argumentiranjem, dokazovanjem, opozarjanjem, ozaveščanjem. Na ta način so sicer popuščanja in kompromisi, pa vendar zelo verjetno na obeh straneh. Seveda je to možno le takrat, ko poseg ali dejavnost predvideno nima prevelikega vpliva. V kolikor ga ima, kompromisov ni dobro sklepati.
Na koncu smo vsi ljudje, naravovarstveniki in ostali. Razumeti moramo sebe in svoje potrebe na eni strani ter razumeti in spoštovati živo in neživo naravo na drugi. Potem bo dobro za vse.


























