Gorniški Mcdrive

Zelenica je super udobna gorniška destinacija, skoraj kot “Mcdrive”. Pozimi parkiraš avto, s turnimi smučmi podrsaš po prvem klancu in že si objemu gorskega navdiha in prepiha. Zdaj, ko ni več za gorski svet tako nepotrebnih žičniških stebrov, je tu skoraj raj. In kakšen dan je zagotovo več turnih smučarjev in pohodnikov, kot je bilo včasih alpskih smučarjev.

Za turnega smučarja, pa tudi alpinističnega, so vrhovi nad Zelenico pravi poligon širokih smučišč, strmih grap, razgibanega, razmeroma lahko dostopnega sveta, v katerem se vsak lahko uči in izuči. Tudi ob najhujši gneči lahko najdeš svoj kotiček, svoj košček gorskega miru. Le malce bolj se moraš potruditi.

Kako močno je obiskana, obljudena in prehojena Zelenica in vrhovi nad njo, je mogoče lepo videti s pomočjo današnje tehnologije. Športne ure z GPS signalom omogočajo zapisovanje sledi gibanja ljudi, z objavami tras na internetu ter z možnostjo zbiranja in agregacije vseh objavljenih podatkov pa lahko analiziramo dogajanje v prostoru. Brez dvoma se brezskrbni življenjski prostor prostoživečih gorskih živali močno krči. Razvoj gorniške opreme, nesluten porast ljudi, ki zahaja v hribe ter sodobna tehnologija s socialnimi omrežji povzroča pritisk na gorski prostor v obsegu, ki si ga niti v sanjah ni bilo mogoče predstavljati.

Nihče od tistih, ki zahajamo v hribe seveda nima namena živali strašiti, poditi ali jim na kakršenkoli način škodovati. Še več, pogosto bi se radi z njimi srečali, da bi bilo naše doživetje še popolnejše. Posameznik ni problem, problem je množica in razpršenost te množice. In zimski problemi so drugačni od poletnih.

Izziv za prihodnost je verjetno v tem, da bi človek med nujno pripravo na turo poleg informacij o dolžini, težavnosti ture, o vremenski napovedi, plazovnih razmerah, … dobil in uzavestil informacije tudi o morebitnih mirnih območjih oz. o za živali ranljivih ombočjih ter kako se obnašati v njih ter zakaj se nekaterih celo izogibati. Tako, kot se morajo prostoživeče živali prilagajati na naše rekreativne dejavnosti v gorah, bi bilo verjetno fer, da bi vsaj ponekod ljudje prilagajali svojo dejavnost najpomembnejšim življenjskim prostorom živalim.

Trenutno je verjetno največja težava v podatkih o takih območjih, ker jih skorajda ni. Ekološko pomembna območja, Natura2000 območja in druga niso prilagojena rekreaciji v naravi, so preširoko zastavljena in za ta namen neuporabna. Po vsej verjetnosti bo moralo naravovarstvo najti nov način spopadanja z ohranjanjem najpomembnejših območij v gorskem svetu, z vzpostavitvijo mirnih območij, ki bi jih s primerno komunikacijo in učinkovito uporabo socialnih omrežjih znali vključiti v sodoben svet doživljanja gorskega sveta.

Trenutno pri doživljanju gorskega sveta prevladuje osebno, egoistično doživljanje. Poleg sodi tudi medčloveška odgovornost, ki jo je zelo veliko, tu pa tam malce zašepa. Odgovornosti do ostalih prebivalcev gora pa je malo, tudi zato, ker jih tako redko vidimo in živimo v prepričanju, da jih sploh ni. Razviti odgovornost do nekaj, česar sploh ne vidimo, pa je resnično težko. Skratka, izzivov ne manjka, volje pa tudi ne, kajne?

Ljubitelji narave

Biti ljubitelj narave ali imeti rad naravo je nekaj povsem drugega, kot imeti odgovoren odnos do nje. Predvsem jo imamo radi zaradi sebe. Nekateri pa jo imajo celo tako močno radi, da so jo za Instagram fotko pripravljeni gladko poteptati (narcise na Golici). Instagram na sploh lepo pokaže, da je narava background, ego pa foreground.

Mogoče ste kdaj opazili tudi, da kljub temu, da jo imamo neizmerno radi, se ona kaj posebej za nas ne briga, ji je bolj ali manj vseeno, še posebej prostoživeče živali pa se nas pošteno bojijo.

Kaj naj torej z naravo? Ja nič, najbolje da dojamemo, da smo del nje in da z njo počnemo tako, kot bi radi videli, da drugi ravnajo z nami. Samo najboljše je dovolj dobro zame, a ne.

Strah

Strah me je živeti v svetu, kjer je laž resnica, kjer je zavajanje pravica. Kjer slepo verjameš in se v teorijo zarote ujameš. Kjer novica ni samo novica, ampak mnogim povzročena krivica.
.
Nisem za tak svet, v naravi pa vidim smisel in resnico spet in spet.

Marš v Preddvor in nazaj

Iz zaledenelih hokejskih dni na Krokodilnici se človek malo da ne naslednje jutro zbudi v pomlad. Zjutraj prezračiš spalnico in vonj po pomladi se nič kaj sramežljivo splazi v kosti. “Danes gremo peš do Preddvora in nazaj!” Družinski pohod, marš, karkoli že. Jebemtiš, tako preprosta, pa tako super ideja.

Skozi vasi, kjer navadno švigamo s kolesi, opazujemo tisto, kar nam je bilo prej skrito. Od nekod se pripelje sonce in naš izlet postane kičast.

Vsi uživamo, pritoževanja začuda ni, najmlajši se nam reži iz kolesa, ostali čvekamo, načrtujemo, sanjamo, opazujemo.

Kilometri se nabirajo, Kokra v čudoviti barvi hiti mimo nas, moje geološke razlage ne padajo na plodna tla, otroci geologijo raje vzamejo v svoje roke, Kamniške Alpe se čutijo v prodnikih in v sivih oblakih nad še vedno oddaljenim Preddvorom.

Na koncu se nabere 20km, vsi veseli, vsi srečni. Da smo skupaj, da nas bolijo noge, da se brez slabe vesti zleknemo na popoldanski kavč. Vse je tako preprosto, preprosto kot hoja!

Gravel ni samo modna muha

Namesto uvoda

Če se jaz navdušujem nad gravel kolesarjenjem, potem to ne more biti modna muha. Vozim namreč 20 let star kombi, ki nima centralnega zaklepanja. Zdaj je verjetno vse jasno.

Ta zapis je zato samo preprosta kolesarska izkušnja, ki jo delim zaradi iskrenega navdušenja. Nad gravel kolesarjenjem.

Opredelitev problema

Pa še malo o iskrenosti. Jaz nisem kolesar, kot ga je moč danes razumeti v kontekstu povprečnega rekreativnega kolesarja v SLO. Kolesarim toliko, kot kolesarji zadnjih nekaj petkov v Ljubljani. Veliko več ne. Zadnjih deset let je bilo kolo bolj kot ne zaprašena slika v garaži. In medtem, ko sem se pred dvema letoma odločil, da si po 25 letih zaslužim, v teh letih pa celo privoščim novo kolo, se je v kolesarstvu zgodilo marsikaj. Roglič je nehal skakati in se je usedel na kolo, razvilo pa se je tudi t.i. gravel kolesarjenje. Ampak jaz tudi pred dvema letoma, ko sem kupoval novo kolo, nisem vedel za to čudno ime. Mene je pač prijelo, da bi spet malo potoval s kolesom. Da bo kolo vsestransko, da bom z njim vozil po cestah in po makedamih. Želje po vožnji po planinskih poteh, trailih, … pa nimam. In da bo kolo doma spet naslednjih 20 let.

Rešitev problema

Zato sem se odločil za potovalno, popolnoma jekleno kolo. Kupil sem Fuji touring kolo in tako s potovalnim kolesom spoznal čare gravel kolesarjenja. Življenje pa je dobilo nov smisel. Lahko se bere tudi tako, da sem dobil novo igračo. Kakorkoli že. Uporabljam tudi Fuji fotografsko opremo. Zdaj pa si naj vsak misli, kar hoče. Na tem mestu se moram zahvaliti še Marku Duriniju (duridostudio) za prepotrebne nasvete pred nakupom.

Občutki za feeling

V zadnjih dveh letih sem naredil toliko kilometrov, kot verjetno prej v celem življenju. Pa je teh kilometrov vseeno bistveno manj, kot jih ima npr. najbolj len rekreativni kolesar ekipe lokala Trenča iz Stražišča. Sem pa naredil veliko lepih kilometrov, ki so prijali moji duši. S tem kolesom sem namreč ponovno občutil vso lepoto kolesarjenja. Tisti veter v laseh, pokrajino, ki v ravno pravšnji hitrosti beži mimo tebe, utrip srca na strmem klancu, doživljanje kulturne krajine, gozdov, hribov, dolin, …

S prejšnjim prastarim hardtail gorskim kolesom sem se po asfaltnih cestah do makedamskih izhodišč vedno neizmerno matral (najbolj psihično), zdaj uživam. Z novim kolesom sem prevozil bolj ali manj vse tiste gorsko kolesarske ture, ki sem jih nekoč s pravim gorskim kolesom. Le da zdaj uživam na celotni turi in ne samo na majhnem delu. Tehnično je sicer sedaj težje speljati kakšen slabši strm razbit odsek, se pač malo bolj potrudim. In pilim tehniko vožnje. Od vsega je najbolj zahtevna vožnja nazaj v dolino. Tu je razlika med gravel in MTB kolesom najbolj očitna. Hvala bogu nisem nikoli užival v vožnji navzdol, nikoli nisem čutil potrebe po lovljenju flowa, polaganju ovinkov, … Zato sem ta minus vzel kot sprejemljiv kompromis. Ki pa se več kot izniči na ravnih odsekih, ali pa na lepih strmih makedamih, seveda na asfaltu. Tukaj gravel kolo zasije. Še nikoli se nisem tako udobno, lagodno in uživaško počutil na nobenem kolesu. Pa sem kolesaril (končno se bom pohvalil) tudi po poteh, kjer marsikdo tudi sanja ne. Po Himalaji. Ampak pustimo to. Gravel me je na nek način zasvojil. Iščem poljske poti, gozdne ceste, pa tudi ožje utrjene stezice, boljše in slabše makedame, odmaknjene asfaltne poti po odročnih krajih. Na Jamnik grem npr. po stari cesti, ali pa po cesti, vendar ne zavijem potem domov, pač pa grem še na Mohor in se nato spustim v Besnico. Poezija. Ni mi potrebno z avtom do izhodišča (pogosto vidim lastnike fulijev pod hribi, kjer so traili), ker bi mi bilo mučno voziti po cesti, ampak se doma usedem na kolo in grem. Huda okoljska zavest! Nenačrtovana seveda.

Vroča Strava

Tako kot sem nenačrtovano padel v gravel sceno, sem vzporedno nenadejano spoznal tudi Stravo. Vroča gospodična globalna Strava (Strava Global Heatmap) mi je omogočila strastno odkrivanje novih poti. Seveda sem na Stravi dobil tudi “uničujočo” primerjavo mojih zmogljivosti z ostalimi kolegi iz lokala Trenča. Ok, ker oni še ne razumejo dobro, kaj je to gravel, jih lahko zavajam s širino plaščev in posledično manjši povprečni hitrosti. Ker pa sem na Stravi spoznal tudi Mateja Zalarja, sem končno brez zadržkov sprejel dejstvo, da sem slab. A kaj, ko tako neizmerno uživam.

Spoznanje in spraševanje

Ker sem informacije o gravel kolesarjenju in gravel kolesih začel zares dojemati šele potem, ko sem si kupil kolo, sem se začel spraševati, če sem si sploh kupil pravo kolo. Olje na ogenj priliva še drugi Matej (Mejovšek), ki vedno, ko se srečava, servira informacije o nekih hudih Trek gravel kolesih. Govori pa s tako strastjo, da zasvojenost kar gori iz njegovih oči. Jaz pa imam “težkega” jeklenega potovalnega konjička, s katerim sem ne glede na vse te informacije super zadovoljen. Pravilno odločitev sem letos potrdil dvakrat.

Prvič na Hvaru, ko sem na dopustu prevozil vse tisto, kar se vrednega in lepega z gravel kolesom na Hvaru lahko prevozi. Kolo se je namreč obneslo neverjetno dobro. Nisem imel niti ene najmanjše težavice, jeklen okvir se na zahtevnih makedamskih poteh odlično obnese, absorbira tresljaje, … Udobna geometrija potovalnega kolesa me je reševala pred problemi v hrbtu, užival sem v “potovalnih” razgledih, oprema na kolesu je delovala bp. Nobene počene zračnice, prerezanih plaščev, … Bilo je sanjsko. Drugo potrditev sem dobil med vzponom na Jakob. Naključno jutranje srečanje na križišču pred Preddvorom s prav tako gravel navdušencem Žanom Kuraltom se je izkazalo za priložnost preizkusiti pravo gravel kolo. Malo pred vrhom Jakoba sva z Žanom zamenjala kolesi. Njegovo kolo je sicer precej lažje, tehnično boljše opremljeno, ampak mi je delovalo togo, neudobno. Seveda so to pavšalne ocene, pa vendarle.

Za koga je gravel?

Najprej za Klemna (Marklja), Edota (Lukazoja) in Jureta (Freliha). Pa mogoče še za koga.

Sam vidim mnogo kolesarjev, ki se mučijo po asfaltu s hardail MTB kolesi. Taisti gredo potem še na kakšen hrib, tu pa tam na kakšen makedam, zelo redko na kakšno stezico. In potem razmišljajo o nakupu novega MTB kolesa!? Rad bi jim sporočil, da naj vsaj poskusijo gravel kolo, lahko tudi potovalno. Prepričan sem, da bodo nehali razmišljati o novem MTB kolesu. Potem je tu cela falanga cestnih kolesarjev, ki nimajo radi prometnih stisk na cestah in bi se radi umaknili na stranske ceste, ki bi radi spoznali neke nove kraje, osvojili kakšen nov hrib, …

Ja, vsak dan več nas bo, s tem pa tudi vse več gužve na stran poteh 🙂