Jesenska Istra

Rogla

Rogla. Pot med krošnjami. Mešani občutki. Izjemna arhitektura, povprečno doživetje, dobra interpretacija narave. Ali je taka infrastruktura res potrebna? Z vidika turizma zagotovo. Ali bo to prispevek k drugačnemu razumevanju narave in odnosa do nje, pa težko verjamem. Za večino je to samo lep nedeljski izlet v kombinaciji s kavico v hotelu in kratkim sprehodom. Motoriziran obisk Rogle pa se bo večkratno povečal. Ampak vseeno je to glede na svet, v katerem živimo, turistični razvoj in razcvet prostočasnih dejavnosti, normalna investicija. Kaj pa običajni sprehod po gozdu? A to ni več doživetje?

Zgornje besede ne bi napisal, če ne bi imel osebnih izkušenj. Če se je namreč ob obisku poti med krošnjami kar trlo od ljudi (čez cel dan), pa je lahko človek le korak stran skoraj sam hodil po odlično urejeni škratovi poti, kjer je stik z gozdom bistveno intenzivnejši. Priporočam.

Potep v zaledju Krna

Planina Kuhinja – Planina Leskovica – Rdeči rob – Lužnica – Batognica – Krn – Planina Kuhinja. Rad imam to turo. Če se prav spomnim, sem jo prehodil 5-krat. Priporočam jo vsakomur. Če te poleg rekreacijskih izzivov zanima še kaj drugega, potem to turo težko pozabiš.

Tokrat smo jo čez najbolj slikovite ledeniške morene pri nas mahnili skupaj z Edijem in Ivotom.

Super je po hribih hoditi z ljudmi, ki jih v življenju zanimajo povsem druge stvari. Pa so vseeno zvedavi, vedoželjni, a na nek čisto drug način. Tukaj sem bil namreč vedno v družbi podobno mislečih ljudi, s podobnimi vedenji, zanimanjem. Z mano so bili kolegi geologi, pa biologi, geografi, poznavalci 1. svetovne vojne, lokalci, družil sem se z ljudmi na planini, … Zdaj pa Edo in Ivo. Že ko smo se na parkirišču preoblekli, nisem bil prepričan, a imamo kakšno tekaško tekmo, al gremo v hribe. Kratke hlače, pajkice, neke hi-tech gorsko tekaške palice, ultra lahko nahrbtniki, nizke čevlje, majhna vetrovka, ena majhna čokoladna tablica. Ampak, bil je čudovit dan.

In čeprav sem si v glavi naredil načrt, kaj vse jima bom danes povedal in pojasnil, sem takoj potem, ko smo nad planino Leskovica razvili debato, ki nas je potem spremljala cel dan, načrt pustil v predalu in se prepustil toku dogajanja. V bistvu sem začutil, da bi pokvaril dan z raznimi strokovnimi razlagami in sem se dobesedno držal nazaj. Užival sem v družbi in v dejstvu, da lahko med seboj delimo lepe trenutke v čudovitem okolju.

Kljub temu sem potem doma ugotovil, da smo obdelali ogromno tem: filozofijo, alternativno medicino, reinkarnacijo, geologijo, hidrologijo, zgodovino, pašništvo. Kaj pa ti misliš, Edo? Začuda je tokrat bolj kot ne samo poslušal. Na koncu pa naju je bil sit in si je nadel slušalke. Kaj pa ptičje petje?

Gora Vrh peskov nima po naključju takega imena. Vse naokrog je en sam ljubi pesek, kamor pogledaš. To pa zaradi dejstva, da je tod dolomit, ki je izredno krušljiv in neodporen na vremenske razlike. Če bi ves material obsežnih melišč pod Peski vrnil nazaj na prvotno mesto, bi bile tod gore izredno visoke.

Kako različne obraze imajo lahko gore, je izredno lepo mogoče opazovati na primeru Batognice in Krna, ki sta na severni strani povsem “utrujena” od ledeniškega preoblikovanja.

Vrh Batognice je točka, ki bi jo bolj kot vrh Triglava moral obiskati prav vsak. Tam je čas za razmislek o smiselnosti, potrebnosti, nujnosti vojn. Hkrati se zaveš, da nam je danes neverjetno lepo, da svobodo zares lahko živimo.

Z vrha Krna so Julijske Alpe kot na dlani, zato je kar težko oditi v dolino.

Pogled proti Bavškemu Grintovcu z Mangartom in Jalovcem v ozadju lepo pokaže, kako sta soodvisna živa in neživa narava, kako drevesne vrste uporabljajo naravne pogoje za rast in kako višina vpliva na to, katere vrste rastejo.

Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo več takih dni. Ampak življenje je “balance”, a ne?

Dolina Glinščice

Poljub fliša in apnenca je rodil dolino Glinščice, ki si jo danes delita Italija in Slovenija. Medtem ko reka Glinščica v Sloveniji teče večinoma po flišu, pa v Italiji teče v celoti po apnencu.

Prisotnost in različne lastnosti obeh kamnin so spretno uporabili tudi pri gradnji nekdanje železniške proge, ki poteka visoko nad desnim bregom reke. Izjemno tankočutno vtkana arhitektura v naravno okolje!

Tokrat smo jo ubrali peš, kmalu s kolesom, prav gotovo v prihodnje tudi s plezalnim pasom in vrvjo.

Bistvo se skriva v detajlih in Glinščica jih ima kar nekaj 🙂

Balkan 2019 – Mavrovo

Letošnji poletni dopust smo preživeli na Balkanu, roadtripu po Makedoniji, Grčiji in Albaniji. Seveda smo te tri med seboj popolnoma različne države le okusili, se jih bežno dotaknili, tako da še ne morem napisati objav tipa “10 nebeških plaž na Lefkadi, na katerih za lep selfi sploh ni treba plavati” in “Top 5 bencinskih črpalk v Albaniji”. Lahko pa delim nekaj občutkov in predvsem fotk, pa si boste sami ustvarili sliko, kako in kaj, če boste seveda hoteli.

Letos sva pri pripravi na pot dokončno obupala nad internetom oz. informacijami, ki smetijo eno od najpomembnejših iznajdb človeštva do danes. Informacij je sicer ogromno, vendar je uporabnih res malo. Kakšnega dobrega potopisa skoraj ni več, več ali manj se vse vrti okoli neke navidezne všečnosti brez vsebine. Vse je oh in sploh in vse je aj in naj, amazing scenery, the best trip od our lifetime, most beautiful food in the world, … No, tudi popotniški filestyle in okusi so se očitno spremenili. Ali pa tudi mi na daleč ne izgledamo več kot popotniki, ampak turisti, ki jih verodostojen domačin v Skopju ob vprašanju, kje bi se dalo pojesti kakšno dobro domačo hrano pošlje v restavracije najbližje veleblagovnice!? Takoj smo zbežali ven iz Skopja in končno zadihali ob jezeru Mavrovo. Čas se je tam ustavil in priklopili smo naše možgane na prave frekvence lepe narave in preprostih ljudi. Zame je to bistvo vsakega potovanja, vsakega dopusta, izleta, preživljanja prostega časa. Preprostost v lepi, čim bolj neokrnjeni naravi, v objemu žive kulturne krajine, kjer lahko srečam preproste ljudi. To je vse, in največ.