Gorništvo

Prepihani večeri

Pod Storžičem se ob prepihanih večerih tudi januarja da privezati dušo, najti mir in uživati v svetlobnih pobarvankah.

Ptičji vrh

Tu pa tam se turna smuka kar prileže. Karavanke so udoben poligon za urjenje tistega dela turne smučarije, ki gre vsem na živce, pa vedno ga je veliko, skoraj na vseh turah. Torej “basanje” čez goste, mlade gozdne sestoje, ozko manevriranje po vlakah, smuk vožnja čez položne čistine (planine, rovti, …), pogosto spreminjanje tehnike vožnje glede na hitre spremembe snežnih razmer (trdo, mehko, kložasto, …). To velja predvsem za južna pobočja. So pa Karavanke med “varnejšemi” cilji tudi v obobju, ko plazovne razmere niso idealne. Za to mejno gorovje velja izpostaviti še eno pomembno lastnost. Gre za prvovrstne razglednike, od koder so Julijci kot na dlani.

Ptičji vrh je eden izmed omenjenih krasnih razglednikov, škoda, da je ture tako hitro konec. Še pošteno se človek s svojim sotrpinom naklepetati ne more.

Prav neverjetno se zdi, kako močno je v zadnjih 10-ih letih napredovala in se razvila turno smučarska oprema. Le kdo bi si lahko mislil, da bomo danes vozili smuči, ki so široke kot nekdanji bord-i, da bomo hodili s pancarji, ki so lahki kot Crocs-i in okovjem, ki ga skoraj ni. Edo se je spremembam upiral zagotovo najdlje od vseh, pa daleč največ turno smuča. Podobno tako, kot se je upiral pametnemu telefonu. Zdaj pa že med vzponom komunicira z dolino. Neverjetno!

Da bo v letu 2022 čim več lepih dni v naravi, s pravo družbo, želim najprej sebi, pa tudi vsem, ki zaidete na ta blog.

Geokulinarika

Geokulinarika je ime za okusne objave o geologiji in njej podobnim, povezanih ved. Skratka, okusna čorba nežive narave. Gorniška doživetja bodo zagotovo zanimivejša in pestrejša, če bomo svet okoli sebe gledali z odprtimi očmi, tovrstne objave pa bodo začinile razglede s kančkom razumevanja.

Tamar

Ko boste naslednjič obiskali Slemenovo špico, si lahko že tako izjemne razglede na Jalovec in njegovo družbo dodano polepšate s spustom v Tamar, ki vas bo nagradil z eno najbolj razglednih planinskih poti “ever”. Ko se boste izzvili iz macesnovih objemov, boste stopili na obsežna melišča pod obzidjem Mojstrovk, Travnika in Šit. Melišča tam niso ravno po pomoti ali kar tako. Če boste pozorni, boste opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvemi povsem različnimi nekdanjimi morskimi okolji. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica glavnega dolomita (tisto poraščeno, rahlo rumenkasto), nad njo pa se dviga bel zid dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.

Zadnja Trenta

Zelo podobne razmere so le lučaj od tu, tako rekoč samo čez hrib. V dolini Suhega potoka, torej v Zadnji Trenti nas ob obisku dna doline najprej preseneti obsežnost struge Suhega potoka. Zapolnjuje jo rečni prod v širini skoraj 100m.

Tudi v tej dolini, ki leži južno od Planice in Tamarja, je vzrok za tako obsežne nanose materiala v dolini prisotnost dolomitnih plasti v stenah spodnjega dela vrhov nad dolino. In tudi tu je dobro vidna meja med zgornjimi, belimi, plastovitimi dachsteinskimi apnenci (Srebrnjak, Trentski Pelc) in spodaj ležečim neplastnatim dolomitom.

Za boljše razumevanje pripenjam še nekaj fotografij, da bo lažje videti razliko med strukturo in barvo dolomita (spodaj) in apnenca (zgoraj). O razliki bi vam lahko veliko povedali alpinisti, ki se “lomijo” na prisopnih delih čez dolomit in “vriskajo” (no ja) v zgornjih apnenčevih delih ostenja.

Zelo lepo se vidi, kako je dolomit veliko bolj “zmatran” od delovanja vodne erozije, vetra, zmrzali, …

Na geoloških kartah se opisane meje različno starih in v vseh ostalih pogledih različnih kamnin še lepše izrazijo (temno rožnato je dolomit, svetlo pa dachstenski apnenec). Podobne razmere se nadaljuje tudi v dolini Loške Koritnice.