18
2012Pa smo šli tudi mi, v Otlico in na ogled Otliškega okna, naravne vrednote, ki ni le zanimiva geološka in geomorfološka posebnost, ampak je lepa na pogled, v mislih pa spodbuja domišljijo.
Otlica je majhna, razložena vasica, skrita za kraškim robom. Tu so doma kraji, kjer je tudi burja našla svoj dom. Kraški rob je v bistvu geološko čudo, strma pregrada med zakraselo Trnovsko – Nanoško planoto in spodaj ležečo flišno vinorodno Vipavsko dolino. S severa so zaradi nastajanja Alp in širjenja prostora pritiski narinili pakete apnenčevih kamnin na južneje ležeče flišne kamnine. Nastal je kraški rob, brez katerega ne bi bilo burje in klenih ljudi v dolini vetra.
Kraški rob ne zaznamuje teh krajev le po obliki pokrajine, naravnih danosti, temveč je tukaj prava vremenska mineštra. Mešanje zraka z notranjosti Slovenije in toplih morskih sapic ter mogočne skalne stopnje kraškega roba ustvarja burjo, ki nabere hitrost na strmini in se zaganja po dolini. Ko pa zapiha blagi jugozahodnik, takrat je več ljudi v zraku, kot na tleh. Tudi včeraj, tudi včeraj!
Otliško okno s kraške strani sramežljivo mižika skozi bukve. Draž tega naravnega okna je predvsem v njegovi imenitni lokaciji in dejstvu, da se lahko sprehodiš skozenj. Večina naravnih oken, tudi Otliško, nastane ob prelomih, razpokah, kjer zaradi zdrobljenosti kamnin narava tisto manj odporno vzame, tisto bolj odporno pa pusti, da le počasi prepereva.
Kamorkoli pogledaš naokrog, kamen, bukve, par smrek, pa spet kamen, bukve in poredko travnik, pašnik. Tu moraš imeti presneto rad kamen.
Bil je lep, kratek izlet, primeren za vsakogar, leta niso važna, važna je volja in motiv za doživetja.
09
2012Rad vidim, kako jeseni gozd, njive in sadovnjaki podarijo celo vrsto dobrot. Zanimivo, kako v različnih obdobjih življenja različno gledamo in čutimo svet, prostor okrog sebe. V mladosti sem s svojimi starši veliko hodil po gozdovih, travnikih, manjših hribčkih. Potem je prišlo obdobje, ko me to tudi slučajno ni zanimalo, videl sem le žogo, zabavo, učenje, mogoče še kakšno punco. Nekajkrat na leto sem sicer še hotel ohraniti stik s tem prostorom (taborniki, hribi, plezanje). Sledilo je obdobje, ko sem spoznaval različne športe v naravi in zaradi strmenja k ciljem naravi okrog sebe nisem posvečal prav veliko pozornosti. Važna mi je bila le rekreacija v naravi, ambient mi je bil samoumeven. Sicer je bilo važno, da je bilo lepo, vendar vedno je bilo veliko hitenja do cilja, gozdovi so bili le vmesna faza do skale. Danes se spet vračam nazaj, “back to the roots”. Otroci si znajo vzeti čas, zato je na izletih z njimi tako zelo lepo. Spet občuduješ malenkosti v naravi, ki tvorijo in gradijo njeno celoto. Spet gledaš s tistimi naivnimi očmi in se čudiš sistemu, ki je tako brezhiben. Spet uživaš v preprostih stvareh.
08
2012Tako težko se odpravimo kam bolj vzhodno od Kranja, zmeraj nas nosi na zahod. Menino planino smo imeli že dalj časa “na spisku” in v soboto je prišla na vrsto. In še enkrat več se je pokazalo, da ti kraji niso tako prekleto daleč, da to le niso “tuja” gorstva.
Štartali smo na Bibi in jo mahnili prek pašnikov proti Domu na Menini. V vodnikih piše sicer, da boste hodili 1 uro, a nikar ne hitite, z majhnimi otroci je na poti toliko za doživet, da je realna časovnica 2 uri.
Joj, prejoj, kakšna prostranstva pašnikov so tu gori, neverjetno.
Pot je vseskozi zanimiva, speljana mimo številnih kalov,
čez številne ograje,
skozi gozd,
mimo vrtač.
Med potjo otroci spoznavajo vse živo,
in neživo.
Predvsem pa veliko letajo.
Naš cilj, Dom na Menini. Hrana odlična.
Ko se obrnemo nazaj, se obrne tudi vreme, zapiha,
a dobre volje ne odpiha.
Pozvonimo še za srečo in Menino planino zapustimo z mislijo, da ni dovolj le živeti, ampak doživeti.































