Aktivnosti

Zajamniki in Javornica

Prejšnji dan smo ušpičili en lep zgodnje jesenski izlet na planino Zajamniki in planino Javornico.

Na Zajamnikih je zanimivo videti, kako so sistematično ločeni hlevi od pastirskih stanov. Vsi hlevi so namreč na spodnji strani nekdanje poti in vsi imajo svojo lastniško parcelo. Pastirski stanovi so na zgodnji strani poti in stojijo na skupni parceli agrarne skupnosti. To je dokaz, koliko je nekdanjemu kmetu pomenil hlev in predvsem živali. Danes je seveda celotna planina spremenjena v počitniško naselje. Če dejavnosti pač ni več, tudi planina ne more biti več živa.

No, nekaj krav se na okoliških pašnikih še pase in spominja na nekdanje čase.

Pot do planine Javornica je lepa, zanimiva, sploh sedaj, ko rastejo marele. Nabrali smo jih le toliko, kolikor smo potrebovali za en okusen obrok. Slišim in berem pa, da znajo biti ljudje, gobarji, nenasitni. Nekje sem prebral, da je nekdo naenkrat nabral 110 gob, drugi 200, da nekje nosijo zaboje iz gozdov. Ne vem zakaj  je v ljudeh ta butasta želja po dokazovanju, po izkoriščanju. Vzameš toliko gob, kolikor jih rabiš za nekaj obrokov in ozimnico, ostalo pa pustiš v gozdu. Ker ne boste verjeli, gobe so hrana za številne živali v gozdu, mi ljudje od prehrane z gobami nismo življenjsko odvisni, za nas je to le priboljšek, za nekatere živali pa so gobe del nujne prehrane. Ni spoštovanja, je samo pohlep. Jaz imam drugačen recept. Slikam gobo in jo imam za vedno shranjeno, če jo odtrgaš, je v trenutku ni več.

Planina Javornica je neznana planina, a vredna obiska, saj ima neverjeten travnat pomol. Neomejen prostor za letanje otrok.

Razgledi proti Bohinju pa so nenavadni, drugačni.

Vse lepo hitro mine in odhlačali smo domov polni lepih vtisov.

Pasti turizma

Zdaj, ko je vroče in ko iščemo ohladitev, bi si človek želel najti kakšen kotiček ob vodi, kjer ti ne bi bilo potrebno stopati čez brisačo drugega, ne bi rad vohal dim West light ali pa  kreme s faktorjem 30 in čez, skratka, da bi užival nekako tako kot aprila in oktobra. Turizem je prinesel poleg zaslužka tudi par slabih stvari. Vsi kotički naše prelepe narave so te dni kot mravljišča ob najbolj delavni uri dneva. Vsak bi se svojim konjičkom pripeljal naravnost do plaže ali pa do vznožja še neosvejenega alpskega vrha. Konec dneva, ko se fronta izprazni, ostanejo v večnem prerekanju, katera je boljša, zelene in rdeče pločevinke, vložki, ogorki in z urinom in blatom obdelani obvodni pas.

Novi fotografski motivi na obali Bohinjskega jezera

Nekoč rajske plaže Jadrana (Zrče, Lopar, …) smo spremenili v neprepoznavna, nič kaj estetska, plastično – betonska skropucala, komaj vredne obiska. Pa še glasna so. Na mesto pogleda na morje, si lahko privoščimo razgled na paleto gumenjakov, gliserjev in jadrnic. Če ne bi imel otrok, si seveda takega razgleda ne bi privoščil, tudi zastonj ne, kaj šele, da bi to plačal.

Če ti število turistov uide iz rok … ali stranišče je tudi smetišče

Vrhunec turizma je doletel tudi nas, ljudi, ki radi kampiramo. Z redkimi izjemami namreč, si je potrebno “parcelo” v kampu rezervirati. Razumem rezervacijo v hotelu, ampak v kampu, tega pa nisem pričakoval. Še dolgo ne. Pa sem se motil.

Raj pod Pršivcem

In raj nad Pršivcem (tu je jadralno padalstvo prepovedano)

Nekateri majo radi polne turistične kraje, drugi bi radi imeli te kraje zase, imeli bi mir in vrhunsko ponudbo, zastonj. Turizem je hecna stvar. Na koncu pa se še vprašam, kdo je kdaj kakšen evro iz turističnega prihodka namenil za naravo, ki je bistvo, zaradi katerega je turizem? Za razmislit.

Pasji dnevi

… so kot nalašč za obisk jezer, tokrat Črnjave v Preddvoru

ali pa hribolazenje, tokrat Kofce nad Podljubeljem.