15
2011Turobni dnevi so pravi čas za brisanje prahu s starih posnetkov in obujanje spominov na potovanja. Leta 2007 sem obiskal narodni park Snowdonia v Welsu. Ko sem včeraj vzel v roke fotografsko monografijo Snowdonie (avtor Steve Lewis), ki sem jo dobil ob odhodu v dar, sem se spomnil tudi na svoje posnetke in jih izbrskal iz arhiva. Žal mi je, ker takrat še nisem imel dosti pojma o fotografiji, ker takih priložnosti za obisk Snowdonie, ki je mimogrede pravi fotografski raj, ni veliko.
Gre za pokrajino, ki obsega tako obalo z morjem, estuarji, deltami, do visokih vrhov tja do 1085m (Snowdon, ki je najvišja gora Welsa), pa do obsežnih hrastovih gozdov, nepreglednih pašnikov (ovce). Posebna zgodba so mesta in naselja, ki so skoraj izključno zgrajena iz lokalnih kamnin, predvsem skrilavcev in peščenjakov. Nasploh je to območje svetovno znano po izkoriščanju skrilavca za gradbeni material.
Presenetljiv je minimalizem, tradicionalizem, komfort bivanja, zunanji izgled stanovanjskih objektov, ki se skorajda v ničemer ne more primerjati s slovensko kulturo bivanja. Presodite sami.
Navdušen sem bil tudi nad vožnjo z arhivskim vlakom, ki pa v resnici ni arhivski, saj so progo na novo usposobili, vlak pa vozi za turistične namene nepretrgoma, torej kot redna linija.
Zobata železnica vozi tudi na najvišji vrh, Snowdon. Zaradi slabega vremena smo jo tudi uporabili, kar je bilo prav tako posebno doživetje.
Povsod po parku me je navdušila prostrana pokrajina, zaobljeni vrhovi, jezera, travniki, nenazadnje tudi morje. Vsa dejstva o Snowdonii so sicer na dolgo in široko opisana na spletnih straneh, zato na tem mestu ne bi ponavljal že napisanega, bolj sem vas hotel spomniti na kraje, ki jih je vredno obiskati, če le najdete čas in denar.
Navdušenje nad pokrajino se je preneslo tudi na navdušenje nad upravo narodnega parka, nad njihovo organizacijo, infrastrukturo, prijaznostjo, … Toda zelo kmalu sem spoznal, da ni “poštimana” samo uprava parka, temveč je kultura, razmišljanje in način življenja v tem predelu sveta pač tak, da delujejo zadeve na povsem drugih nivojih, kot npr. pri nas. S tem seveda ne pravim, da je pri nas vse narobe, a ravno vpogled v upravljanje podobnih zavarovanih območij po svetu ti odpre oči, da lahko vidiš, da je možno tudi drugače, boljše.
09
2011Spet ga biksamo naokoli. Kar malo je manjkalo lepih, sončnih dni čez zimo, zato smo pomladni februar izkoristili za pohajkovanja.
Malo na morju, v solinah in po slovenskih obalnih mestecih.
Pa seveda v hribih, takšnih, da ima tudi Gaja kaj od izleta (Kofce, Kriška gora).
Vedno znova me Kriška gora očara s svojimi razgledi in sprehodi čez strme travnike. In čeprav je oblegana z vseh strani, se da najti kakšno potko za dušo nafilat.
Mali hribovc tako uživa, da jo je veselje gledati. … pa tudi letati za njo, da ne uide predaleč.
29
2010Še nikdar nisem na turni smuki toliko malo smučal kot včeraj. Zato pa sem užival v miru in zimski gorski idili.
V mrzlem jutru sem prek Rudnega polja skočil najprej na Uskovnico in proti Čiprju. Snega komaj za vzorec, čez nebo se je vlekla koprena, prsti so nohtali.
Po zgubljanju v gozdovih pod Mesnovo glavo sem le nekako prišel na planino Konjščico, kjer me je prvič ogrelo sonce.
Presenečen sem bil nad skromno snežno odejo, ki jo je popolnoma zbil zadnji dež. Odločim se, da grem pogledat višje pod Draške vrhove, v upanju na boljše razmere.
Na Jezercih sem kljub številnemu obisku Velikega Draškega vrha ocenil, da so razmere zaradi kložastega snega prenevarne, zato sem se obrnil proti Srenjskemu prelazu.
Po kratkem in strmem vzponu sem si končno obetal nekaj smuke, saj je ponavadi smuka za Viševnikom zaradi senčne lege lahko prav uživaška. Toda tokrat je bila tudi tam prav zoprna in nevarna kloža. Ozrem se še proti Malemu Draškemu vrhu, ki se mi tokrat zdi prav nemarno strm, pa čeprav sem ga pred leti že presmučal. Tokrat presenečen opazim 4 gornike, ki se spuščajo z vrha brez cepinov in derez???
Odločim se, da bom pse pustil kar na smučeh in se počasi spustim levo od konte pod Viševnikom. Že po nekaj metrih ugotovim, da sem se odločil prav, saj so razmere res neugodne. Sprehodim se po lažjem svetu okoli Viševnika do Kačjega roba, kjer končno odlepim pse in odsmučam na Rudno polje.
Tudi to je turna smuka, veliko hoje in bore malo smuke. Nisem imel ravno sreče pri izbiri ture, bilo pa je samotno in lepo. Razgledi pa spet ubijalski.




























