Fotografija

Najstarejši kotiček narodnega parka

Prejšnji dan sem imel učne ure zgodovine na terenu. Najprej šteto v desetinah let. Še svež spomin na vojno in nesmisle.

Grem malce višje in že sem v plitvem morju, dobrih 200 mio let v preteklosti. Školjke, ki nemo govorijo zgodovino naših alp. In živ spomin na prvo tovrstno srečanje na Triglavskih podih.

Zagrizem v breg, vroče jutro hladijo macesnove krošnje.

Na razgledišču se ozrem nazaj in opazujem nenehen boj med živo in neživo naravo.

Kmalu bleščeče beli apnenec zamenjajo tanke plasti sivega in rjavega laporja, ki veselo prepereva in se drobi pod nogami.

Ko stopim v prepereto grapo se nad mano odpre najstarejši svet narodnega parka, star skoraj 250 mio let. Lep občutek in krasna zgodba za radovedne otroke.

Še razgledi za dušo, potem pa skok nazaj v realnost.

 

Narodni park Vanoise

Naključje je hotelo, da sva z Jožetom prejšnje dni razstavljala svoje fotografije v mestecu Pralognan la Vanoise v predverju narodnega parka Vanoise v Savojskih Alpah.

Prekrasne dni sva izkoristila za doživljanje narave parka pod Grande Casse, najvišjim vrhom parka.

V naslednjih dneh bo torej priletela kakšna od števlilnih fotografij, ki sva jih posnela v parku in na potni nazaj, ko se je v daljavi nič kaj sramežljivo pokazal tudi veliki Mont Blanc.

Kreda v Radovni

Včasih se človeku zgodi, da zaradi pohlepa in izkoriščanja naravnih surovin naredi celo nekaj dobrega. Primer je umetno jezerce Kreda v Radovni.

Leta nazaj so na tej lokaciji izkopavali najfinejši sediment, ki je ostal po umiku ledenikov, jezersko kredo. Uporabna je v kemični industriji, steklarstvu, ipd. Po opustitvi izkoriščanja je območje odprtega kopa zapolnila voda, ki zaradi nepropustnosti jezerske krede ne ponikne.

V bližini jezera je zaradi obilo površinske vode in neprepustne podlage več ali manj močvirnat svet, ki je temu primerno rastlinsko in živalsko precej drugačen od okoliških gozdnih in travniških habitatov. Pomladi je tod življenjski prostor žab, ki izkoristijo vodne površine za odlaganje jajčec.

Človek pa vseeno ni mogel iz svoje kože in je zaradi ribiških užitkov v jezero naselil krape. Kot da se v preteklosti nismo nič naučili iz podobnih primerov, ko smo zaradi neumnosti in nevednosti, z naselitvijo vrst, ki tja ne sodijo, naredili škodo v občutljivih ekosistemih.

Jezero Kreda je vredna obiska, vendar z zavedanjem, da ob odhodu pustimo okolico ravno tako, kot ob prihodu.