16
2013Včeraj smo skočili po čemaž, da ga bomo lahko dodajali omakam za testenine in riž. Dnevi so tako dolgi, da nas povsem zavede in povratek domov je vedno absolutno prepozen za oba ščinkavca.
Mater, če ne bi novodobni kmetje tako močno uničili in onesnažili travnike, robove gozdov in potočke, bi se bilo tako prijetno igrati ob vodi, tako pa je zadrževanje ob obmestnih gozdičkih in potočkih le gnil kompromis, pri katerem ti gre včasih na jok, včasih na kozlanje.
Zadnje čase ugotavljam, da me je v življenju močno strah dveh stvari. Eno so plazovi, s katerimi sem se nekoč od blizu spoznal in si tega res ne želim več. Ampak ta strah je glede na moje udejstvovanje v zasneženih gorah v zadnjem obdobju statistično tako majhen, da me bo prej zadel meteorit, kot me bo odnesel plaz.
Veliko bolj prisoten pa je strah glede klopov. Včeraj smo jih že pobasali, pa smo bili le dobro uro v gozdu. Zadnja leta jih dobimo celo na domačem vrtu. In vedno se sprašujem, ali je kakšen od njih okužen z borelijo. Katastrofa. Še narava mi hoče povedati, da je bolje, da gremo v mesto, v nakupovalni center, kot v gozd.
Za vse fore na tem svetu najdejo neko rešitev, za klope pa ne. A kdo ve za kakšno pametno rešitev (razpršila in oddajnike že uporabljamo)?
15
2013Vikend nostalgije. Po štirih letih spet sama, brez dveh prestolonaslednikov, na potepanju, tako kot v prejšnjem življenju. Tokrat sva imela rezidenco v Zazidu, kraški vasici, kjer se čas ustavi. Na obisku v luštnem plezalsko – kolesarskem hostlu Xaxiz, kamor se bova še vračala. En dan kolesarjenje, en dan plezanje. Oba dneva obujanje spominov.
Kraško kolesarsko krožno turo prek čudovitih vasic sva nekoč že doživela, v soboto je šlo nekoliko težje. Toda kolesarska potepanja ostanejo v krvi, zato ni bilo težko stisniti zobe in pregristi tiste klance, da bi uživala v razgledih in vetru v laseh.
O hostlu bi lahko na dolgo in na široko, a bo bolje, da ga doživite sami, da spoznate prijetno družino, ki ga vodi in obenem dobite cmok v grlo, ko slišite, kako naša država precej raje in zajetneje podpira klasični masovni hotelski turizem, kot da bi omogočila lažje preživetje majhnim turističnim oazam, brez vpliva na okolje. Bemtiš tale naša “dolina šentflorjanska”.
V nedeljo pa že zjutraj toplo sonce v Črnem kalu in plezanje v mravljišču. Začuda naju številčnost plezalcev ni motila, preveč dela sva imela s svojim plezanjem.
Za konec pa še sprehod po Osapski dolini in skok nazaj v objem malih koštrunov. Spoznanje, da znava še vedno brez težav, z užitkom, preživeti nekaj dni v dvoje, je zelo lepo.
Še fotografski info: tokrat vse posneto s kompaktom – Panasonic Lumox LX-3, odlična igrača.
04
2013Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.
Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.
Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.
Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.
Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!
Planina na Kalu
Samo nam je skuhal pašto
Plaža na planini, v ozadju Migovec
Tanja in Samo, sodelavca
Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec
Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.
[vimeo 61035894 nolink]
































