Črna gora

Svet je zato tako lep, ker je tako različen. Pa ni samo raznolika, pestra in posebna le pokrajina, zelo se razlikujejo tudi ljudje, njihov način življenja, verovanje, odnosi, hrana, … Letos sem imel srečo, da sem lahko za hip doživel tisto pravo Črno goro, gorato, težko dostopno, navezano na pašništvo, na planine (katune). Spoznal sem temelj Črne gore, njeno identiteto, ki pa tako kot marsikje drugje po svetu relativno hitro in vztrajno tone v pozabo.

Nekoč edina resna panoga Črne gore, ekstenzivna živinoreja, ki je močno povezana s planinsko pašo, danes umira. Katuni se spreminjajo v počitniška naselja, tisti težje dostopni so že zdavnaj le kup ruševin. Vztrajajo starejši ljudje, zelo redko mlajša generacija še vidi smisel v tem početju. Vasi, brez katerih poletnega pašništva v hribih ni, se praznijo, ljudje množično odhajajo v Podgorico, ki je iz mesteca z 12.000 prebivalci po drugi svetovni vojni zraslo v moderno prestolnico z več kot 200.000 prebivalci.

Nekako človek spozna, da je bilo življenje na planinah tako težko, da je skoraj vsaka alternativa boljša od tega. Zdaj v planinah smisel vidi le turizem, ki pa ne prinaša le pozitivne stvari, temveč ima vedno s seboj neko čudno, nepredvidljivo prtljago. Kako se bodo planine razvijale v prihodnje, nihče pravzaprav ne ve. Se pa vsaj nekateri trudijo, da bi jih ohranili, razvijali, negovali. In prav s temi ljudmi sem obiskal Kučka korita, Širokar, Komove in Durmitor.

Obvezni dnevni rituali

Narava je čudovita, kjerkoli ji človek pusti dihati. Ponekod sem se počutil zelo domačega, saj je razvoj kamnin na las podoben tistemu v Julijskih Alpah.

Malo smo hodili, zaradi velikih razdalj in slabih cest pa bistveno več (preveč) časa preživeli v Toyoti

Dih jemajoče lokacije planin

In seveda krasni ljudje

Ob spodnji fotografiji mogoče še nekaj besed o upravljanju planin in načinu predelave mleka v sir. V nasprotju z našimi planinami, ki so več ali manj last srenj oz. agrarnih skupnosti, so njihove planine razdeljene glede na družinske rodove in se več ali manj tudi tako imenujejo (Katun Petrovića, Vujadinovića katun, Savovića katun, …). Predeleva mleka v sir je bistveno enostavnejši postopek, kot pri nas. Imajo tako ovčje, kot kravje mleko, pogosto ga kar mešajo. V še tolpo, ravnokar pomolženo mleko dodajo sirilo in počakajo dobre pol ure, da se začne proces sirjenja (mleka ne segrevajo). Potem podobno kot pri nas ločijo trdi del od preostanka, pri čemer že oblikujejo manjše hlebce. Ne ukvarjajo se z nobenim stranskim produktom, ne izdelujejo skute, ne uporabljajo sirotke, … Te hlebce potem položijo v posebni prostor na lesene hlode, kjer z obtežitvijo dosežejo, da preostala tekočina odteče. Še isti dan hlebce položijo v lesene čebre, jih posolijo in pustijo zoreti. To je to. Končni izdelek je mehak slani sir, meni pa je bil najbolj všeč res tisti najbolj mladi, ki še ni posoljen in spravljen v čebre. Skupaj s čokolado je bila izvrstna sladica ali pa kar zajtrk.

Posebna zahvala pa Ivanu, Petru, Mateju in Žigi za odlično vzdušje in deljenje izkušenj, znanj, smeha, časa … Doživetje ostane, ostalo pa počasi zbledi.

Pokljuški plato

Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂

Ozadja

Bolj kot kdajkoli prej človek naravno okolje uporablja za športno dvorano, sobo z razgledom, kot surovino za svoje lažje in bolj udobno življenje in najbolj zaskrbljujoče, za ozadje selfijev.

Socialna omrežja so sicer redke posameznike, ki bi drugače svoje življenjske potrebe zadovoljevali med zidovi, zvabila ven, a istočasno cilje doživljanja naravnega okolja in odnos do njega zbanalizirala na raven selfija.

Čeprav so selfiji obteženi z mavrico najpozitivnejših pridevnikov, ki poleg unikatnih doživetij opevajo tudi lepoto, čudovitost in enkratnost naravnega okolja, pa vedenje ali pa hotenje po vedenju o procesih, stanju in pojavnostih naravnega okolja ne raste sorazmerno s številom selfijev. Njihovi lastniki pa bi, upam si trditi, hitro stopili na stran pobude po izgradnji nove vzpenjače na razgledni hrib, saj bi to pomenilo turistični razvoj, dobrobit človeka in nov unikatni prostor za čudovite selfije. O ozadju za selfije pa kdaj drugič, a ne?

Starejše generacije so imele srečo. Njihove cilje v naravnem okolju niso obremenjevala socialna omrežja. Ta so bila vezana na dotik roke ali največ na pogled. Ker so se morali za dosego ciljev malo bolj potruditi, je bila nagrada slajša. Ostalo je več časa tudi za posluh, za razmislek, za tkanje odnosa do naravnega okolja. Odnos rodi spoštovanje, ta pa varovanje. Tistega, kar imaš rad. Ozadja.

Bomo varovali naravno okolje, naše igrišče, ozadje, ali pa bomo varovali le našo pravico do selfijev? Je to danes sploh še retorično vprašanje?

Sveta Trojica

Dvakrat se obrneš in že je jesen pred durmi. Še dobro, da je tako lepa, da ji ne moreš nič zameriti. Še celo rad jo imaš, pa čeprav ti je zoprno, ker veš, da je zaprla vrata poletju in da bodo jutri v Ljubljani že prižigali lučke. In še dvakrat se obrneš, pa so štiri leta mimo od našega zadnjega obiska Svete Trojice.

Slovenija je res top država. Če je na Gorenjskem oblačno, v slabi uri zlahka pristaneš v čisto drugem okolju, med npr. presihajočimi kraškimi jezeri ob reki Pivki. In skočiš na Sv. Trojico. Lahko obiščeš tudi zanimivo razstavo o presihajočih jezerih in krajinskem parku v Slovenski vasi. Karkoli od tega te ne bo pustilo ravnodušnega.

Sveta Trojica je čudovit, razgleden vrh, vreden večkratnega obiska. Je za mlade, stare, za hitre, počasne, za pohodnike in kolesarje.

Se da raziskovati, kaj spoznati in z burjo pokramljati.

Se da nabrati tudi šipek, kakšno gobo. Le pazi, da ne stopiš v medvedje iztrebke, teh je kar precej. Pa srečno.

V planine

Najbolj preprostih, aktivnih, intenzivnih, doživetih in navdihujočih dopustniških družinskih dni smo letos preživeli pod Košuto. Tam, kjer se dotikata povsem naraven gorski svet in človek s svojo kmetijsko dejavnostjo, s pašništvom, z načinom življenja. Zanimivo je, da je ta meja skoraj nevidna, da se planine s svojo dejavnostjo kar nekako zlijejo z vrhovi nad seboj. Bistveno drugače, kot npr. kakšen turistični objekt, ki navzven ponuja prvovrstna doživetja, od katerih pa ni duha in sluha, seveda, če si resnično pripravljen kaj doživeti.

Na voljo ni bilo nobenih brošur, zemljevidov, vodnikov, internetne strani, opisov poti, poletnega programa, … Začuda tudi wi-fija ni. Celo za signal se je potrebno malce sprehoditi do točke, kjer lahko pokličeš domov. No, toliko stvari je bilo za početi, da ni bilo niti časa za kakšna sprogramirana doživetja. Otrokom je bilo tako lepo, da niso hoteli domov.

Planinske poti, levo in desno ter seveda navzgor in navzdol

Balvani za plezanje in igro

Cvetje za vohanje, spoznavanje in občudovanje

Domače živali za tkanje odnosov do vseh živih bitij, za pobiranje jajc in molžo mleka

Voda, za žejo in igro

Saj je dopust na morju čisto simpatičen, ampak v hribih je pa neprimerljivo lepše, čudovito.