14
2013Kdor pozna Planino v Lazu, ve, da je človeška roka tu naredila božje delo. Umetniško delo malega človeka v ambientu, kjer narava ni skoparila z lepoto. Večkrat imam možnost, da si planine v Julijskih Alpah ogledam s tistimi, ki so v bodisi opuščenih, bodisi še živih sirarnah nekoč izdelovali sir, s tistimi, ki so strehe pokrivali s skodlami, tovorili tovor na ramenih, s konji in danes s traktorji. S potomci prvih naseljencev planin in današnjimi upravitelji teh izjemnih kulturnih območij.
Te ljudi spoštujem, ker vidim, s kakšnim odnosom govorijo o preteklih časih, kako čustveno so vezani na posamezne objekte, na poti, ki so jih nekoč z rokami ali stroji naredili, s krajino, ki so jo obdelovali tako ali drugače. Žal je današnja situacija na področju kmetijstva, agrarnih skupnosti in splošnega ekonomskega stanja tudi tega človeka spremenila v uporabnika težke mehanizacije, spopadanja z neskončno birokracijo, upravljanja s subvencijami, … Namesto konjev brnijo konjički v traktorjih ter jeklenih pticah in nosijo material na planine. Namesto pastirjev, majarjev in kmetov se stanovi polnijo s turisti, počitnikarji, umetniki, … Stoletno tradicijo je v parih desetletjih zamenjal nov val upravljanja s planinami in okolico. Včasih se zdi, da ima več besede planinec na obisku, kot kmet, ki ureja, obdeluje in izkorišča krajino. Ti stari ljudje tega ne razumejo.
Kakšna je nadaljnja usoda pašnih planin, ki danes le delno opravljajo funkcijo, zaradi katere so nastale, torej kmetijsko. Je turizem na planinah lahko prihodnost? Bodo turisti pasli krave? Bodo planinci kosili travo? Bodo mladi zagrabili delo v agrarnih skupnostih? Bodo do vseh planin speljane dostopne ceste? Bomo znali najti skupni jezik, kmetje, turisti, planinci, naravovarstveniki, gozdarji, kulturnovarstveniki, …?
19
2013Včeraj sem popisoval naravne vrednote v Bohinju. Čeprav poznam kar nekaj čudovitih kotičkov v teh koncih, pa jih še zdaleč ne toliko, da bi me skrbelo, da vedno znova ne bi našel kaj zanimivega. Prav spremljanje stanja naravnih vrednot me je že večkrat pripeljalo na kraje, ki so tako čudoviti, da ti zastane dih. Moral bi si večkrat vzeti čas in se za dalj čas podati v odmaknjene kotičke, kjer igrajo le pravila narave. Med drugim sem v zadnjih letih spoznal, da mi ravno fotografija pomaga, da se v teh kotičkih umirim, dalj časa zadržim in to lepoto doživim še bolj poglobljeno, kot sicer. Aparat te sili, da iščeš še posebno fotogenične (beri lepe) motive, da se skloniš, pogledaš z drugega zornega kota, se dvigneš nad in podobno. Bolj podrobno opazuješ in s predmetom fotografiranja vzpostavljaš poseben odnos.
Skriti kotički v dolini Voje
Mostnica
Mini korita
Po vodnih radostih na Vojah sem se odpravil še na Koprivnik. Po naključju sem se znašel še na Vodnikovem razgledniku. Po celodnevnem oblačnem vremenu, se je ravno v tistem trenutku delno zjasnilo. Ker se je bližal večer, je bila svetloba čarobna. Kar sedel bi tam in gledal, pa sem moral nazaj.
Moram pa napisati še nekaj o uporabi fotografskega stojala, brez katerega je težko narediti vse zgornje posnetke. Torej, ker sem vedel, da bom delal posnetke v slabih svetlobnih pogojih, sem s seboj nesel stojalo. Drugače sva midva s stojalom skregana in ga največkrat ne nosim s seboj. Tokrat pa sem ga tovoril čez drn in strn, ga postavil, potem pa sem ugotovil, da sem doma pozabil nastavek, ki povezuje aparat in stojalo. No, pa sva bila s stojalom spet na bojni nogi. Treba se je bilo znajti in aparat je tako obiskoval vse sorte vlažna in umazana tla, zato, da je bil v času posnetka na miru.
Če torej nisem imel sreče s stojalom, pa sem imel cel dan srečo s svetlobo. Za zaključek je od nekod priletela pikapolonica, pristala na bližnji cvetlici in pozirala. Makro objektiv je bil z mano (z njim se dobro razumem) in nastal je posnetek, ki ga mirno lahko vključim v arhiv fotografij z oznako “LEPE FOTKE”.
21
2013Severna stena Kanjavca je impozantna, mislim, da je ena najvišjih v Julijcih. Stena ni enotna, kompaktna, ampak povsem razkosana s stebri, razpokami, lahko bi dejali, da je “zmatrana”. Pred leti sva se z Edijem sprehodila prečno čez njo: http://www.fotogaja.si/?p=2357.

Na prvi pogled stena ni nič posebnega za večino ljudi. Če pa podrobneje pogledamo steno, potem lahko izredno lepo, nazorno kot le redko kje, vidimo geološke strukture. Stena je namreč do približno polovice grajena iz plastovitega apnenca (lepo so vidne plasti), zgornji del pa je iz masivnega apnenca in plasti ni videti. Približno po sredini steno zaznamuje debela plast belega oz. svetlosivega apnenca, nad katero je speljana tista znamenita pot Mire Marko oz. Kanjavčeve police. Ta plast (na fotografiji označena z rdečo) je odlična orientacija za razumevanje geoloških struktur. Vsakdo lahko namreč vidi, da plast ne poteka v ravni liniji, kot bi morala, ampak se pojavlja malo gor, malo dol, prekinjajo pa jo številne razpoke oz. prelomi. Tako so zelo lepo videti premiki kamnine ob prelomih (označeni so s svetlo modro). Preko stene so ti premiki do nekaj deset metrov, bistveno večji pa je premik, ki ga vidimo med plastjo v Kanjavcu in delom plasti, ki se nadaljuje na vrhu Vodnikovega Vršaca. Sicer nisem 100% prepričan, če gre za isto plast, pa vendar domnevam da je temu tako.
Z rumeno barvo sem označil še eno pomembno geološko strukturo v steni Kanjavca. Gre za gube, ki se v tem delu pojavljajo tudi kot t.i. žagaste gube. Gube so nastale ob narivanju enega paketa kamnin na drugega. Zgornji del Kanjavca se je namreč narinil na spodaj ležeče plastovite apnence in zaradi velikih pritiskov so se izoblikovale gube.





















