Ptičji vrh

Tu pa tam se turna smuka kar prileže. Karavanke so udoben poligon za urjenje tistega dela turne smučarije, ki gre vsem na živce, pa vedno ga je veliko, skoraj na vseh turah. Torej “basanje” čez goste, mlade gozdne sestoje, ozko manevriranje po vlakah, smuk vožnja čez položne čistine (planine, rovti, …), pogosto spreminjanje tehnike vožnje glede na hitre spremembe snežnih razmer (trdo, mehko, kložasto, …). To velja predvsem za južna pobočja. So pa Karavanke med “varnejšemi” cilji tudi v obobju, ko plazovne razmere niso idealne. Za to mejno gorovje velja izpostaviti še eno pomembno lastnost. Gre za prvovrstne razglednike, od koder so Julijci kot na dlani.

Ptičji vrh je eden izmed omenjenih krasnih razglednikov, škoda, da je ture tako hitro konec. Še pošteno se človek s svojim sotrpinom naklepetati ne more.

Prav neverjetno se zdi, kako močno je v zadnjih 10-ih letih napredovala in se razvila turno smučarska oprema. Le kdo bi si lahko mislil, da bomo danes vozili smuči, ki so široke kot nekdanji bord-i, da bomo hodili s pancarji, ki so lahki kot Crocs-i in okovjem, ki ga skoraj ni. Edo se je spremembam upiral zagotovo najdlje od vseh, pa daleč največ turno smuča. Podobno tako, kot se je upiral pametnemu telefonu. Zdaj pa že med vzponom komunicira z dolino. Neverjetno!

Da bo v letu 2022 čim več lepih dni v naravi, s pravo družbo, želim najprej sebi, pa tudi vsem, ki zaidete na ta blog.

Geokulinarika

Geokulinarika je ime za okusne objave o geologiji in njej podobnim, povezanih ved. Skratka, okusna čorba nežive narave. Gorniška doživetja bodo zagotovo zanimivejša in pestrejša, če bomo svet okoli sebe gledali z odprtimi očmi, tovrstne objave pa bodo začinile razglede s kančkom razumevanja.

Tamar

Ko boste naslednjič obiskali Slemenovo špico, si lahko že tako izjemne razglede na Jalovec in njegovo družbo dodano polepšate s spustom v Tamar, ki vas bo nagradil z eno najbolj razglednih planinskih poti “ever”. Ko se boste izzvili iz macesnovih objemov, boste stopili na obsežna melišča pod obzidjem Mojstrovk, Travnika in Šit. Melišča tam niso ravno po pomoti ali kar tako. Če boste pozorni, boste opazili razliko v barvi, naklonu in strukturi zgornjega in spodnjega dela obzidja. Redko kje ima človek možnost tako nazorno videti ločnico med apnencem in dolomitom ter se skoraj dotakniti meje med dvemi povsem različnimi nekdanjimi morskimi okolji. Nad spodaj ležečimi zelo raznolikimi tamarskimi plastmi je debela skladovnica glavnega dolomita (tisto poraščeno, rahlo rumenkasto), nad njo pa se dviga bel zid dachsteinskega apnenca. Ker je dolomit zelo občutljiv na zunanje dejavnike, se zelo rad kruši, drobi in zato so erozijski procesi tod vsakdanji, močni in obsežni.

Zadnja Trenta

Zelo podobne razmere so le lučaj od tu, tako rekoč samo čez hrib. V dolini Suhega potoka, torej v Zadnji Trenti nas ob obisku dna doline najprej preseneti obsežnost struge Suhega potoka. Zapolnjuje jo rečni prod v širini skoraj 100m.

Tudi v tej dolini, ki leži južno od Planice in Tamarja, je vzrok za tako obsežne nanose materiala v dolini prisotnost dolomitnih plasti v stenah spodnjega dela vrhov nad dolino. In tudi tu je dobro vidna meja med zgornjimi, belimi, plastovitimi dachsteinskimi apnenci (Srebrnjak, Trentski Pelc) in spodaj ležečim neplastnatim dolomitom.

Za boljše razumevanje pripenjam še nekaj fotografij, da bo lažje videti razliko med strukturo in barvo dolomita (spodaj) in apnenca (zgoraj). O razliki bi vam lahko veliko povedali alpinisti, ki se “lomijo” na prisopnih delih čez dolomit in “vriskajo” (no ja) v zgornjih apnenčevih delih ostenja.

Zelo lepo se vidi, kako je dolomit veliko bolj “zmatran” od delovanja vodne erozije, vetra, zmrzali, …

Na geoloških kartah se opisane meje različno starih in v vseh ostalih pogledih različnih kamnin še lepše izrazijo (temno rožnato je dolomit, svetlo pa dachstenski apnenec). Podobne razmere se nadaljuje tudi v dolini Loške Koritnice.

Se res tako mudi?

Razumevanje naravnih procesov (še posebej geoloških) je lahko preprosta psihološka vaja pri vrednotenju in soočanju s vsakodnevnimi stresnimi človekovimi situacijami. Kaj je torej pomembno, ali se res tako mudi, …
.
“Počasi se daleč pride” in “pomembna je vztrajnost” so ključne lastnosti geoloških procesov. Njihov čas je neomejen. Tudi človeški, če ga ne gledamo skozi lasten pogled.
.
Ampak čeprav počasi, a vztrajno napreduješ, te na koncu slej ko prej “uniči” drug naraven proces. Ki pa je le začetek spet novega procesa in nove zgodbe in poti.
.
Na fotografiji so različno usmerjeni prelomi v nagubanih plasteh na Mangrtskem sedlu. Te kamnine so prepotovale strašansko dolgo pot od mesta nastanka (več kot 1000km), da bi jih prav na Mangrtskem sedlu “odplaknila” voda. Prelome namreč rada uporabi voda, ker gre po njihovi trasi najlažja gravitacijska pot proti morju (kar kažeta zadnji dve fotografiji). Ampak voda se je ob tem napojila z minerali te kamnine, ki jih bo odložila v morje, tam pa bodo iz teh (in vseh ostalih na poti) nastale nove kamnine.
.
Circle of life.

Storžič skozi Žrelo

Hvaležen sem možnosti, da lahko svet okoli sebe čutim na pristen, otroški način. Še vedno me vse zanima, preseneča, navdihuje. Še prav posebej pa gorski svet. Navdušen sem, na kakšen način in s kakšno hitrostjo se meglice preganjajo čez robove gora, občudujem mogočnost spreminjanja neživega sveta, divjino kamnitih grap, naostrenih in razdrapanih apnenčevih stebrov, ki se zrcalijo v razbitih kosih melišč, intenzivnost in živahnost barv gorskega cvetja, marsikje na nerazložljiv način poganjajočega iz žive skale, trpežnost in hkrati nežnost macesnovih iglic in njegovih pogosto ukrivljenih vej, dišečnost neskončnih preprog neuničljivega ruševja, ostrino vetra, svežino redkega zraka in neobremenjene razglede na dolinski svet, v tistem trenutku na tujino, nerazumljiv vsakdan.

V gore skušamo redno zahajati. Ker pa kot družina delujemo tako, da povsod hodimo vsi skupaj, redko zaidemo v visoke gore. Ker se pač prilagajmo najmlajšemu. A ta vikend se je po spletu okoliščin pokazala priložnost, da z Nejcem okusiva našo hišno goro, ki jo vsak dan gledamo iz kuhinje, kopalnice in spalnice.

Izbrala sva si pot skozi Žrelo, ki jo sam odlično poznam in sem tako lahko ocenil, da nama ne bo povzročala kakšnih težav. In res, uživala sva od prve do zadnje minute, pa čeprav nama vreme ni prizaneslo. Ampak, če si pripravljen tudi na to, potem je slabo vreme lahko tudi pozitivna izkušnja.

Že tako intenzivno doživetje gorske narave je bilo tokrat prežeto še z občutki, ki so bili tudi zame nekaj posebnega. Ponosno hvaležen in hkrati sproščeno pozoren sem ta dan dojemal kot delček in nadgradnja vsega, kar se je v mojem življenju že zgodilo.

Cel kup nepozabnih trenutkov je bilo, izstopa pa Nejčeva želja, da bi videl planiko. Želja je dozorela po tem, ko sva po poti občudovala celo vrsto zvončic, kamnokrečev, … Ali bova danes videla planiko? Če bodo višje gorski travniki, potem sigurno, sem mu dejal. In potem na ozkem robu, tam, kjer sva skoraj rezala meglo in kjer naju je veter utišal, sledi vprašanje: Ati, kaj je to, ali ni mogoče planika? Pogledam in res je bila. Neverjetno, kako iskreno vesel je bil. Planike sva nato občudovala vse do vrha.

Še nekaj utrinkov:

Mostnica

5/04/2021

Mostnica je reka številnih kamnitih mostov (od tu izvira tudi njeno ime – Hudičev, Češenjski, Beraški most) in številnih ozkih korit z vmesnimi razširitvami, kjer se človek lahko povsem zbliža s to krasno alpsko lepotico. Je krotka in obenem srhljiva. Je tudi reka številnih pritokov (Suha, Kropa, Snedčica). Mostnica je bila skozi zgodovino gonilo razvoja fužinarstva, pa tudi gonina sila številnih žag v Stari Fužini. Predvsem pa je dom ter sopotnik številnih rastlinskih in živalskih vrst. Lepo jo je opazovati, v vseh letnih časih.